odhajanja
in roža vene. pade cvet,
ko slane noži pokosé ga,
umira listje spet in spet,
ga veter nosi v vodo z bréga.
kot sključen starec greš po poti,
tam v dalji temno bije zvon,
pozdrav te znanca več ne zmoti -
ti nisi ti in on ni on ...
odide še ljubezen – tista,
ki stavil nanjo si vse,
postane zla in ni več ista,
kot truplo črv jo razžre ...
izgine vse, za kar živel si,
izgineš kmalu tudi ti
in vse, kar misliš, da imel si,
bila je kletka iluzij ...
in roža vene. pade cvet,
ko slane noži pokosé ga,
umira listje spet in spet,
ga veter nosi v vodo z bréga.
kot sključen starec greš po poti,
tam v dalji temno bije zvon,
pozdrav te znanca več ne zmoti -
ti nisi ti in on ni on ...
odide še ljubezen – tista,
ki stavil nanjo si vse,
postane zla in ni več ista,
kot truplo črv jo razžre ...
izgine vse, za kar živel si,
izgineš kmalu tudi ti
in vse, kar misliš, da imel si,
bila je kletka iluzij ...
odhajanja II
odšel bom daleč, daleč stran,
tja nekam v daljo neizrekljivo,
kjer noč je svetla, temen dan,
in vse, kar mine, neminljivo ...
prišel je čas, da grem na pot,
ki konca sploh ji ne poznam,
vem le, da daleč stran od tod
je cilj, ki najdem ga le sam ...
zlovešče krike sliši se,
po cesti grem, ki ledeni,
ne vem, da krokar črn je,
ki tam v višavah mi sledi ...
sledi in spremlja vsak moj gib
in v sneg rdeča kane kri,
ko srčni mi zamre utrip
se krokar črn pogosti ...
odšel bom daleč, daleč stran,
tja nekam v daljo neizrekljivo,
kjer noč je svetla, temen dan,
in vse, kar mine, neminljivo ...
prišel je čas, da grem na pot,
ki konca sploh ji ne poznam,
vem le, da daleč stran od tod
je cilj, ki najdem ga le sam ...
zlovešče krike sliši se,
po cesti grem, ki ledeni,
ne vem, da krokar črn je,
ki tam v višavah mi sledi ...
sledi in spremlja vsak moj gib
in v sneg rdeča kane kri,
ko srčni mi zamre utrip
se krokar črn pogosti ...
TABLEAUX D'UNE EXPOSITION
(SLIKE Z RAZSTAVE)
pesnitev po Modestu Petroviču Musorgskem
UVOD
Eno najbolj znanih in priljubljenih klasičnih del vseh časov, suito Slike z razstave je ruski skladatelj Modest Petrovič Musorgski dovršil leta 1874 in jo posvetil preminulemu prijatelju, slikarju Viktorju Hartmannu, s katerim sta se spoznala leta 1870, že tri leta pozneje pa je Hartmann pri samo 39 letih umrl zaradi razpočene anevrizme. Njegova smrt je mnoge ruske ljubitelje umetnosti močno prizadela in v Sankt Peterburgu so organizirali posthumno razstavo več kot 400 njegovih del, od katerih jih je iz svoje lastne zbirke za razstavo precej posodil tudi sam Musorgski.
Prav ta razstava je skupaj s spominom na prezgodaj umrlega prijatelja Musorgskega navdihnila, da je v pičlih treh tednih skomponiral 10-stavčno suito za solo klavir. Dandanes je zelo priljubljena predvsem zaradi Ravelove barvite orkestracije iz leta 1922, v kateri jo takorekoč vedno izvajajo, le malokdo pa ve, da je bil istega leta 1922 slovenski violinist in dirigent Leo Funtek prvi, ki je suito orkestriral v celoti (Ravel je izpustil eno Promenado). Suita še dandanašnji velja za izziv vsakemu koncertnemu pianistu, je pa med njimi postala priljubljena šele potem, ko je Ravelova orkestracija dosegla svoj silen uspeh.
Ker je glasba izjemno sugestivna in barvita, sem se odločil, da sledim zgledu Musorgskega, se tudi sam "sprehodim po razstavi" in jo "prepišem v verze". Kako – če sploh – mi je to uspelo, pa presodita sama, preljuba bralka, dragi bralec. Naj pripomnim, da bo delo še mnogo lažje, če imate, carissimi lectores, ob branju verzov v ušesih vsaj daljen odmev Modestovih not …
I. PROMENADA
Od slike pa do slike pot me vodi
in vsako radovedno si ogledam,
ko platno kritično oko presodi,
prepuščam vtise rimanim besedam.
II. GNOM
Zlovešči škrat naenkrat se prikaže –
kar skočil iz podzemne je votline!
V zlobi svoji krade, ubija, laže,
povzroča le solzé in bolečine!
Čeprav le slika, s strahom me navdaja
hudobec, ki v nočeh ne da mi spati
in sanjam, da krvava sled ostaja
za njim, ki umóril je še lastno mati …
III. PROMENADA
Odšel je škrat. In nova slika kaže
na steni vsa ponosna se pred mano.
Ker videl že premnoge sem pejsaže,
naenkrat melodijo zaigrano
zaslišim: kot iz davnih, davnih časov
zvenenje čujem oddaljènih glásov –
G-F-Bb-c-f-d-c-f-d-Bb-c-G-F …
IV. STARI GRAD
Pred gradom trubadur samotni poje,
zidovje le mogočno ga posluša,
prenaša v pesem žalost, solze svoje,
mu ranjena osamljena je duša …
Nekoč mogočen grad – zdaj ruševina
le stežka še kljubuje zobu časa.
Pod senco klone davnega spomina –
in več ne čuješ pevčevega glása …
V. PROMENADA
Od slike pa do slike pot me vodi,
odpravim do naslednje se podobe.
V prijetni domišljija je zablodi,
dopušča vsakršne mi prispodobe …
VI. TUILERIES
Prelep je dan, na nebu sonce vroče
pripeka na vrtove razcvetene.
Potoček skozi travnike cvetoče
brzi, napaja jase vse zelene.
Otroške igre smeh zdaj zazveni,
zasliši petje se razposajeno
in kar nenadoma se mi zazdi,
da našel sem vso srečo izgubljeno …
VII. BYDŁO
Težak je voz, počasi se vrtijo
kolesa črna po ledeni poti.
Kopita zemljo kopljejo, škropijo,
nevihte grom vprege te ne zmoti …
Vse trese se od težkega koraka
in voz počasi se odpelje mimo.
Usoda išče tistega junaka,
ki bi spopadel se z ledeno zimo …
VIII. PROMENADA
Od slike pa do slike se sprehajam,
zamišljen posedim, si odpočijem,
potem pa po razstavi spet pohajam
in v vsaki sliki novo čud odkrijem …
IX. BALET NEIZVALJENIH PIŠČET
Začivkalo 'spod jajčne je lupine,
v njej pišče čuti že svetlobo dneva.
Še malo, pa na prosto se prerine
in loti čivkajočega se speva.
X. SAMUEL GOLDENBERG IN SCHMUŸLE
Dva Žida – eden reven, en bogat,
prepirata se zaradi zaklada,
en časa je, drugi življenja tat,[1]
nad enim drugi nikdar ne prevlada.
Kaj bolje je – preveč imeti ali pač premalo?
Denar hudič je – níkdar z njim ni prav,
le komu kdaj preveč ga je ostalo?
Če manj imaš ga, v glavi bolj si zdrav!
XI. LIMOGES – TRŽNICA
Živahna tržnica na tejle sliki
spominja me na pravcato mravljišče!
Povsod odzvanjajo trgovcev kriki,
tu najde vsak, karkoli pač že išče.
Tam spričkale so štiri se babure,
katera lepšo glavo bo solate
domov odnesla, a do hude ure
ne bo prišlo, ker so možje copate!
XII. KATAKOMBE
Po teh hodnikih se šepet razlega
premnogih, ki trobenta zaklicala
poslednje jim slovo je. Več nadlega
nobena jim v življenju ni ostala.
Zdaj spijo večni spanec, ne prekine
nihče ga več in nič in vsak še človek
pridruži se jim, ko še sam premine …
XIII. CUM MORTUIS IN LINGUA MORTUA
Strašljivo v poltemì žari lobanja,
le kdo je bil, ki šel je v večno tèmo?
Pogrebni zvon odzvanja še, odzvanja,
na zadnjo pot, ki vsi po njej še grèmo …
V jeziku mrtvem z mrtvimi porečem
le tisto, kar od nékdaj je očitno –
o, Smrt, vem, da nikoli ti ne utečem,
če kaj, je to edino neizpodbitno …
XIV. KOČA NA KURJIH NOGAH – JAGA BABA
Hudobna coprnica v tejle hiši
prebiva in počenja grdobije,
vsa družba so ji pajki, žabe in miši,
vsiljivce vse na pragu že pobije.
Z veseljem zlobnim v kotel duše nese –
posebej še otroške so ji drage –
če pot te mimo koče té prinese,
le pazi se, le pazi babe jage!
XV. VELIKA KIJEVSKA VRATA
Obok o veličastni, daj, odpri mi
široke, težke duri na stežaj,
da trudnemu se níkdar ne zgodi mi,
da bi pred njimi tuhtal: "O, zakaj?"
Odpró se zdaj široke, težke duri
in skoznje stopam v polzavestnem snu,
da danes, jutri in ob zadnji uri
močan, ponosen bom in brez strahu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar