ponedeljek, 03. januar 2011

Mateja Tomazin

JESEN
Sonce rumeno na nebu žari
in listje zeleno se kmalu v žive barve spremeni.
Rdeča, oranžna in rumena so barve tri,
ki poživijo monotone jesenske dni.
Pisana preproga kmalu izgine brez sledi
in na tleh že snežno bela preproga leži.


POLETJE SE SMEJI, SMEJMO SE ŠE MI
Sedim in zrem v daljavo
in sestra moja mi ponuja travo.
A ne tisto, na katero mislite vi,
ampak tisto, ki se s kosilnico kosi.

Se zapodim po vrtu, vse pred mano pada,
a zraven slišim, da nekdo nekaj mi naklada.

Si mislim, le kaj tole bo,
nakar zazrem se v črno to nebo.

Se ulije dež in narava zadrhti,
jaz pa zadovoljno se nasmehnem travi,
ki se ji prav tako smeji.


POŽAR
Komaj se je na Poljanah pouk začel,
že je dijake preplah zajel.
Olje gori, gasilec drvi,
kuhinjo šolsko pa ravnatelj gasi.

Dijake so domov napotili,
poklicni gasilci pa so kuhinjo pogasili.
Policisti so vse natančno zapisali
in sedaj bomo vsako leto požarno vajo zaigrali.

ON, ONA, ON, ONA...
Le kaj si misli on,
ki tako vztrajno z mano druži se?
Le kaj v njegovi glavi plete se,
ko z nasmeškom me ogovori in razveseli?

Mar njegove misli pogosto ukvarjajo se z mano,
tako kot jaz nezavedno mislim le nanj?

Se sploh zaveda, da nekaj mi pomeni?

Ampak ne kar nekaj,
temveč nekaj čutnega za moj notranji jaz.

Jaz lahko povem ti, da zame si vse - sreča, ljubezen in jok.

In tudi ko tvoje misli razumela bom,
iz mojih ne boš ušel kar tako.

Zame si vse - sreča, ljubezen in jok,
zato te moje srce za vedno v sebi obdržalo bo.


Ni komentarjev:

Objavite komentar