Risbe Vida Sarka so nastale po navdihu pesnitve v prozi NEVIDNA MESTA, italijanskega pisatelja Itala Calvina. Skupaj z literarnim večerom risbe ne pomenijo ilustrativne, temveč vsebinsko dopolnitev k delu, saj tako kot bralcem lastne interpretacije besedil tudi risbe delujejo kot samostojen izdelek. Obema avtorskima pristopoma pomeni to dejanje nekaj novega: risarju nekakšne vaje v slogu, spodbujene s pisanostjo pripovedi, književnikom pa vidik branj, ki na njihovih literarnih ni pogosto izpostavljen - interpretacijo tujih besedil.
Calvino skozi svojo fragmentirano povest predstavi notranje in zunanje doživljaje svetovnega popotnika. Ta se na poti skozi znane in tuje kraje, resnična in mitološka mesta, zemeljske in duhovne prostore predstavlja kot Marko Polo, ki v meditacijskem miru vrtov vélikega Kublaj Kana pripoveduje njihove zgodbe.
Za odprtje razstave v Logatcu /2. decembra 2010/ je Vid Sark napisal svoje Nevidno mesto.
Po več letih tavanja prideš končno v mesto, ki ga poznaš. Komaj sproščeno zadihaš, že te nekaj zmoti. Morda pa kraj le ni tisti, za katerega si ga imel, ko si prestopil njegove meje. Gotovo ni, saj v nasprotnem primeru bi že prepoznal njegove poglavitne značilnosti; kupole, stolpe, obzidja, neuničljive stavbe in obraze z ulic. In vendar ti ne gre iz glave: nekaj v tem mestu je domačega, poznanega, že videnega.
Sprehodiš se ob sončnem vzhodu, takrat ko so misli in ulice najčistejše. Seveda, kot izkušen popotnik si sposoben zaznati vse lepote podrobnosti, ki jih na svoji poti skozi neštevilna mesta še nisi srečal. Za trenutek se pretvarjaš, da po tlakovanih ulicah stopaš prvič in zlahka se prepustiš občutku, ki ti je s potovanj tako znan in domač. Najprej skozi nosnice in očesna zrkla vsrkaš vse, kar je novega in pustiš, da tvoj nemirni duh vse te zaznave zgnete v otipljivo skulpturo. Nato pustiš razumu, da kraju nadene imena in ga tako posvojiš.
Tem zanosom se prepuščaš dokler te želodec ne opozori na praznino, ki jo je treba zapolniti. Iz malhe, ali pač iz denarnice izviješ malico in ob neznansko okusnem prigrizku vso reč še enkrat preudariš. Kljub vsemu ti nekaj ne da miru.
Prijetno sit, kot v najmirnejših otroških letih mamine kuhinje, se pustiš nogam ponesti okrog mestnih vogalov. Želiš si, da bi te instinkt popeljal tja, kjer bi znal pogasiti svojo vrtajočo radovednost. Ko vandraš že dovolj časa, da si prvič tega dne pripravljen podleči nemiru in negotovost zamenjati z zablodo, se pripeti nekaj, kar te za vedno odvrne od te skušnjave. Prispel si na isto točko kot tedaj, ko si v mesto prvič vstopil.
Tedaj se ti posveti, da je tvoje potovanje pri kraju. Prispel si v mesto, od koder si se pred dolgimi leti podal na pot. Ni čudno, da ga nisi prepoznal, saj je tvoje bitje doživelo nič koliko premen in v sebi si hranil in oblikoval spomine, ki so s časom nehali ustrezati očem, še manj pa resničnosti.
In odločiš se, da se boš ustalil, si našel bivališče, delo, morda hobi, se prepustil barvitemu in navadnemu vsakdanjiku, morda poiskal materino kuhinjo. Vsaj za nekaj časa.
Dokler po svetu iz ruševin utrujenega duha zopet ne vzniknejo nova mesta, ki bi jih bilo vredno spoznati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar