četrtek, 16. junij 2011

Med kresom in praprotnim semenom

Za nami je še en literarni dogodek. Tokrat ga je prepoznavno scenaristično in scenografsko oblikoval Marcel Štefančič, ki je avtorje varno vodil skozi praprotje večera,
Karmen Kunc je poslušalcem prinesla venčke glasbe, avtorji pa besedila o tem in onem v zvezi s kresnicami, coprnicami, ognji in obalami poletja.
Avtorksa besedila objavljamo v razdelku Čas besded v oblak ujet (objave članov).

Večera se je udeležil tudi Primož Sark, ki je takole zapisal v sporočilo:.
"Bilo je res prijetno, najlepše so bile duhovne jagode vaših idej."

Fotografije, ki jih je posnel,  si lahko ogledate na povezavi. http://tvjournalist.0catch.com/Med%20kresom%20in%20praprotnim%20semenom/index.html

Jože Omerzu

Rime od zime do kresa

Ko dan ob kresu najdlje traja,
 najkrajša noč zaspancem le nagaja.
Kdor ob zori sanje zapisati se trudi,
jih že konec dneva uresniči in se čudi,
da v sanjah skrita misel ima tako moč,
da terja svojo izpolnitev dan in noč.

Dobre sanje v svet vržem in pustim,
seme v zemlji kal požene, sad dobim.
Narava ponavadi podvojeno vrača,
dobra misel pa kot kvašena pogača.
Kdor kruha in pogače Slovencem deli,
 Kralju Matjažu sporoča naj mirno spi.

Gojiti slabe misli mi ne leži, mi ne uspeva
a med nami so, ki neizbežno jih zadeva,
 jih je preveč, ki čakajo, da bi grabili,
od svojega za druge drobtinice drobili.
Žal za njih še neopažena resnica blodi,
več ko drugim daješ, več ti bog prisodi.

Pravijo da s polno mošnjo krog vratu,
 ne drugod, niti pri nas, niso še obesili tatu,
in v templju pravice o sodbi še traja prepir,
čakajo moža, da poreče, v tej hiši bodi mir.
Da v minutki miru modri premotrijo zapitek,
ne sodu brez dna, poštenosti dosodijo dobitek!



Eva Neža Kermavnar

JAPONSKA ČEŠNJA

POMLAD
Nežna nevesta,
odeta v belo,
s pridihom rožnate
in posuta z zelenimi dragulji,
vabi h čajanki ljubezni,
kjer se razkrije mnogo skrivnosti,
kjer se zgodi veliko ukradenih poljubov
in kjer ljubezen nežno obarva pe tako bleda lica.

POLETJE
Japonska nevesta je izgubila
nekaj mladostniške nežnosti
in jo nadomestila z nekaj
sladke ženskosti.
Njena krošnja šepeta
skrivnosti, tolikokrat izpovedane,
njeno lubje skriva
veliko prebodenih src
in veliko, ogromno
inicial,
ki nekomu pomenijo vse,
a drugemu nič...
Nevesta se ne upira, ko zarežejo
v njeno skorjo,
samo smehlja se in šumi:
oh, ta najstniška bolezen!

JESEN
Zeleni dragulji
se spreminjajo
v oranžasto osončenost nians,
Prelivajo se iz rumene,
oranžne, rdeče...
v rjavo,
znanilko, da je nevesta
odrasla, da je poletje minilo,
in je zaljubljenost izgubila strast,
ki se je nadomestila z ljubeznijo, zvesto do groba.
Nevesta se pripravlja h počitku,
a še vedno šepeče spomladanske
spomine na čajanko,
Poletne spomine na ljubezenske skrivnosti in se veseli,
da je bila priča odraščanju
in je sama odrasla v gospo, ki ve
mnogo stvari o življenju, ljubezni
in prijateljstvu.
 
ZIMA
Nevesta je izgubila dragulje.
Prekriva jo samo ivje, ki se
nežno lesketa v jutranjih rosah.
         Spi zimsko pravljico in sanja,
o pomladnih čajankah,
o ljubezni, o prijateljstvu
In o ljudeh,
okrutnih bitjih,
Ki čutijo ljubezen, a je nočejo pokazati.
Čeprav nevesta spi, ve da bo
prav kmalu spet donel otroški smeh,
in spet bo ljubezen zacvetela prav tam,
kjer je nihče ne pričakuje.


Barbara Bezek Rot

HVALA NEŽI IN VANJI
ZA SEME TROPOTCA
IN RDEČI MESEC.
NA TREPALNICAH SEM JU ODNESLA
V SVOJ DOM

NA KRESNO NOČ
JU BOM POSADILA
V  KROŠNJE NEVIDNIH MEST
MED ŠRATE IN ZELENE ČAROVNICE

S PRAPROTNO VODO
SI BUM UMILA DUŠO
SPLETLA SI BOM VENEC
IZ SOLARNIH ROŽ
IN GOLA NA KRIŽPOTJU
ČAKALA NEVIDNOST

(napisano ob poslušanj lit. večer Neže Maurer in Vanje Strle)



RADA SEM COPRNICA

IZ PRAPROTNIH STEBEL
SI BOM SPLETLA JANŽEVO ROKO
IN POISKALA SVOJ ČAROBNI STUDENEC

ZAMAN BODO ZVONILI
KRESNI ZVONOVI
NAROBE OBLEČENI
ME BODO KUKALI SKOZII LATE KOZOLCA
IN METALI REPO NA STREHO

KRESNICE BODO NEPRETRGOMA PELE
JAZ PA BOM OPAZOVALA OGNJENA KOLESA

MOLITEV IN BLAGOSLOVLJENA VODA
ME NE PREŽENETA
KRESNA NOČ
IMA SVOJO MOČ

RADA SEM COPRNICA

torek, 14. junij 2011

Branka Novak


Čas
V sončnice zaspim, 
pokrita z zgodbo poletja.
Sanjam jesen,
zimo v rokavicah iz moherja
in tvoje roke v mojih žepih.
Čaj na Čolnarski in
ognje v šalčkah dvojine na Dvornem trgu.
Zbudim se z angino,
pokrita s pomečkanim časopisom
in z roko prijaznega klošarja
okoli vratu.
Gospa na Tromostovju prodaja telohe.



Odhod VII
Veter v roloju dneva sprašuje.
Vsak dan znova me spomni na jutro,
ko so postali odveč zakaji.
Prameni svetlobe v režah dneva.
Kava v rdečem porcelanu.
Solza v tihosti sporočila.
In ti čez.
Odločen, da ostaneš
tam za vedno.
Zdaj te vabim na obisk,
Pa mi vsakič znova zatrdiš,
da pri vas še vedno
ni mogoče kupiti
vozovnic
v življenje.
Res trapasto.



Samost
Tista noč je dišala po zvezdah.
Nisem čutila njene tišine, dokler nisi spregovoril.
O črti tam čez, o vilinskem napevu,
o  reki, ki sanja morje in o prošnjah, ki se izpisujejo na vrata katedral.
Govoril si o miru, ki z meglicami jutranjega sonca lega na hodnike dneva
in o jagodah odpuščanj nad tolmuni ljubezni.
Glasno sem zatipala v gostoto teme
objela tvoj glas in zaspala v spomin.



Na pragu poletja
Rada objemam dni na pragu poletja.
Soncu prižigam ognje,
v košare ljubezni nabiram marjetice
in kuham pozna kosila škratom.
Krésnicam brišem roso s čeveljcev in
pod praprotnim hribom na večer zaplešem z murni.
Potem ležem med trave in v modrino neba narišem makove cvetove.



Klic
Ko morje zapoje s kitarami obal
slečem kožo in bose noge pretegnem v dan.
Spijem sonce na balkonu dneva,
pod nebo obesim koledarje
in začnem pozabljati.
Čas.
Urnike.
Naročila.
Vozne rede.
Plačila.
Nič me ne more ustaviti.
V smetnjake položim skrbi,
rezerviram prvi vlak v poletje,
vržem vagabundsko malho čez ramo
in grem.
Ribam pet nocturne.



Angel

V prepogibe odločitev
zlagam okruške volje.
Izvotljenost moči
hromi premike želja,
ko med tiri možnosti
iščem naslove postaj.
Hočem peti s tabo.
V unisonu zliti
razrezane nasmehe
in jim narisati krila.
Da bom,
ko odidem
med črte dneva,
razumela
očarljivost
angelov.