Andrej Žigon (1952-2003)
Grmovje zelenega doma
Ko bo hrib zorel
v polno, jesensko omizje
in bodo grmovja točila
pivo po zapuščenih senožetih,
pridem
z dolge, trudne poti.
Oblaki mi bodo ponudili stol
in me spraševali to in ono
o črnkah,
o rdečih pristaniščih.
Jaz pa bom zaklel
in pil,
pil do smrti
iz penečih grmovij zelenega doma.
/zbirka Zeleni oblaki, 1971)
Le malo Slovencev, tudi tistih, ki so ga poznali živega, zna ime Andreja Žigona (1952-2003) povezati z visokim slovenskim pesništvom. Zadnjih več kot dvajset let je njegovo življenje namreč teklo mimo vseh etabliranih kulturnih oblik in pravzaprav tudi mimo vseh običajnih kruhoborskih človeških opravil.
Pred tem je bilo drugače, ni mogoče reči, da ni bilo opaziti napovedi kasnejših pretresov in izjemnosti, s katerimi je bil tako obdarovan kot udarjen, vsekakor pa je tisto življenje - od zelo zgodnjih mladeniških pa tja do Kristusovih let - izkazovalo predvsem burno nadarjenost in bolečo občutljivost. Iz obojega se je rodila elementarna lirična poezija, ki je začela kmalu po njegovem tridesetem letu usihati. Čisto do konca ni usahnila, krčevito je tu in tam zatipala k prvotnim vrhuncem, a resnica je, da jih ni nikoli več dosegla. Resnica pa je tudi to, da sta se njegova nadarjenost in izjemnost začeli oglašati v drugačnih, od poezije odmaknjenih oblikah izražanja in delovanja, ki so Andrejev mladeniški pesniški izbruh pustile daleč v ozadju in ga s svojo očitno drugačnostjo pravzaprav prekrile.
Moč njegove poezije se kaže v dveh zbirkah:
Zeleni oblaki (1971),
Krt v sedlu (1986).
Ta poezija predstavlja enega od bolje izklesanih obrazov osrednjega slovenskega pesništva, a v času njegovega življenja ni bila osmišljena; ostala je celo brez enega samega refleksivnega zapisa. (Peter Kolšek, spremna beseda v zbirki Regratov venec, Mohorjeva Celovec 2004).
Po Andrejevi smrti je leta 2004 pri založbi Mohorjeva Celovec izšla zbirka Regratov venec.
Leta 2022 je Knjižnica Logatec, ki vzorno hrani zapuščino Andreja Žigona, izdala monografijo PROST, urednica Branka Novak, urednik fotografskega dela Andrej Korenč, urednica literarnega dela Anja Sedej.
Del uvoda urednice B. Novak:
"Ta knjiga je pomah Andreju tam zgoraj, Žigonu, ki svoji umetniški ustvarjalnosti
v času svojega življenja ni znal, zmogel, hotel dati veljave in pomena. Oprostili
smo mu to nerodnost, poskrbeli, da je njegova zapuščina varno hranjena
v Knjižnici Logatec, z upanjem, da bo novim zaljubljencem v umetnost dala možnosti
za podrobnejša raziskovanja in umeščanje Žigonovega dela na umetniški
zemljevid Slovenije.
Odmislite torej Alelujo, spoznajte Andreja Žigona, pesnika in fotografa. Ker …
Andrej je bil pesnik. Samosvoj in neponovljiv v pesniški govorici. Andrej je bil
izjemen fotograf. S svojimi fotografijami je zarezal v čas in ga shranil za nas. In
ostal … PROST."
