četrtek, 6. januar 2011

 V blogu Modra Srebrina si oglejte utrinke s predstavitve knjige MOJA POLETJA Ane Balantič.
Ker je tako lepo,
ker je bilo njihovo,
ker je naše,
ker bo za jutri …
Tako se v knjigi Moja poletja
dotika rodnega mesta Ana Balantič.
Skozi idrijske posebnosti
in njeno mladost
se bomo sprehodili ob spremljavi
Ženskega pevskega zbora Spodnja Idrija
                                       Mestni knjižnici Idrija,
dne 20. januarja ob 18. uri.
Vljudno vabljeni ljubitelji lepe besede.

Zeleni oblaki na odprtju razstave Nevidna mesta Vida Sarka

Člani društva bomo v ponedeljek, 10. januarja 2011, ob 18. uri, sodelovali v Sežani na odprtju razstave logaškega slikarja Vida Sarka.
Risbe Vida Sarka so nastale po navdihu pesnitve v prozi NEVIDNA MESTA, italijanskega pisatelja Itala Calvina. Skupaj z literarnim večerom risbe ne pomenijo ilustrativne, temveč vsebinsko dopolnitev k delu, saj tako kot bralcem lastne interpretacije besedil tudi risbe delujejo kot samostojen izdelek. Obema avtorskima pristopoma pomeni to dejanje nekaj novega: risarju nekakšne vaje v slogu, spodbujene s pisanostjo pripovedi, književnikom pa vidik branj, ki na njihovih literarnih ni pogosto izpostavljen - interpretacijo tujih besedil.

Calvino skozi svojo fragmentirano povest predstavi notranje in zunanje doživljaje svetovnega popotnika. Ta se na poti skozi znane in tuje kraje, resnična in mitološka mesta, zemeljske in duhovne prostore predstavlja kot Marko Polo, ki v meditacijskem miru vrtov vélikega Kublaj Kana pripoveduje njihove zgodbe.

Za odprtje razstave v Logatcu /2. decembra 2010/ je Vid Sark napisal svoje Nevidno mesto.

ponedeljek, 3. januar 2011

Jaka Dolenc

Italijanski sonet št. 1
»Tema in Luč«

Prišla je Smrt na mrtva mestna vrata,
uničila obzidje je visoko,
pahnila Svet v Temo je globoko
in črna je Nebo zakrila jata.

Na zidu ne bohoti se pozlata.
Odstranjena bila je s črno roko,
le črni trn zdaj raste tu široko
in Mesto zopet polno je Razvrata.

Vendar Svetloba je še vedno živa,
Temá Odrešenika je rodila,
ki vse življenje se že v Senci skriva.

Vendar se kmalu Usoda bo razkrila,
postal bo Tisti, ki Temó izziva
in zmagal bo ter Tema izgubila.

Mladi avtorji na Literoadiju

KONS
INTERNET IN MOBITEL                    Jan Martinšek, OŠ Tabor Logatec


MSN = ∞
Hy, čao!
LOL
Uau!
Moy cukrčk < xx3!!
€ £ ¥ I* X
Grem na (Facebook= ∞!!!)
Uau! You have 3 new messages …
Novi profili
Hej prjatu!
Komentiraj sliko:
lol! Kera bedna!
Jeah X !!!
My space = ∞
I space = ∞
Facebook = !!!
Netlog = ∞
Twitter = !! ∞ !!
Msn =∞
+
You have a new message!
YES!
Ej! A dns kj prideš k ju3
nimm cajta! Cauci ± X
Bedn k = 0!
Mmmmmm  NOV MOBI!


Francka Čuk

POMLAD NA VZPETINI

Za našo hišo se dviga vzpetina, podobna veliki zeleni krtini, na vrhu stoji v ravni vrsti nekaj dreves. Vznožje tega hriba je nekoč na vzhodni strani varoval majhen gozdiček. Vzpetina je vsako pomlad oživela in se obogatila s smehom in radostjo. To je bil namreč večnamenski prostor za devetletnega sina Matevža, ki so se mu pridružili tudi sosedovi otroci, sošolec Urban ter tri leta starejša dvojčka Blaž in Matjaž.. Mladi mojstri so bili polni ustvarjanja in izpopolnjevanja v različnih strokah. Gozdiček  pod vzpetino so poimenovali  v Tovarno, saj so pod skalami in praprotjo čuvali rezultate skrivnostnih izumov. Mogočna lipa na vrhu vzpetine pa je med svoje veje sprejela preprosto leseno prebivališče, kjer so utrujeni od raziskovanja počivali. Prav zato so modro sklenili, da se bodo prekrstili in se imenovali Lipovci.

Nekaj let po tornadu, ki je uničeval po Hotedršici, so še vedno vsepovsod po zaraščenih področjih ležale polomljene veje in debla. Lipovci so tiste pomladi spet stopili na vzpetino in pljunili v roke. Sprejeli so sklep, da bodo na vrhu postavili velik  kres, ki ga bodo zakurili na predvečer prvega maja. Imeli so mesec dni časa, ravno prav, da bo delo dobro opravljeno. Hrib za našo hišo se je spremenil v pravcato mravljišče. Na vrhu je začel rasti kupček dračja, ki je dan za dnem postajal večji. Male roke so zmogle nerazumljivo veliko, od majhnih suhih vej, do pravih rogovil so vlačile in vlačile, prestavljale iz ene roke v drugo, pa spet zagrabile in vse zvlekle na hrib. Lipovci so garali dan za dnem, naj je bilo sonce ali oblačno, toplo ali mrzlo. Posebej so se razveseli pomoči okoliških otrok. Delali so složno, brez prepira ali godrnjanja, organizacija ni nikjer zatajila, razen pri starših zaradi učenja in pisanja domačih nalog. Kup na vrhu hriba pa je postajal vsak dan višji, počiščeno območje od polomljenih vej pa vedno širše. 

Končno je zadehtelo po bližini meseca maja. Dan preden so kres zakurili so mu Lipovci  na vrhu postavili še smrečico. Zadovoljno so zrli na svoje delo, misli in besede pa so odhitele v naslednji dan, ko ga bodo ob večernem mraku zakurili. Dogovorili so se še o pripravi malice in srečni odšli spat.

Ko smo v naši družini zgodaj zjutraj odklenili vhodna vrata, je pred njimi stal sosedov dvojček Matjaž, bled in presunjen, brez besed, le s prstom je kazal za hišo. Nato smo vsi onemeli, na vrhu zelene vzpetine se je kadilo iz okroglega temno sivega madeža, kot bi nekdo pravkar vžgal velik pečat. O kresu pa ni bilo več sledu, ponoči ga je nek  falot zakuril.

V hipu so bili zbrani vsi Lipovci. O ne, so skoraj jokali. Groza, da se kaj takega zgodi. Zdaj pa ne bo kresa. Žalost je bila tako velika, da je segla v srce še očetom. Sestavil se je krizni štab, kmalu je bil na svojem mestu tudi traktor s prikolico. Tisti, ki so obvladali gasilske veščine, so pogasili vroč pepel z vodo in kupček je spet začel rasti in se razvil v velik kup s pomočjo očetovih rok in smrečja pripeljanega iz pravega gozda. Nekje se je našlo še staro preperelo ostrešje in kres je bil spet tu, z njim pa žareče oči dečkov. Tudi Matevževa babica je svojo dobro voljo pokazala s peko krofov, ki jih je podarila za kresovanje. Takoj se je utrnila nova ideja in Lipovci so le nekaj ur pred prižigom kresa pripravili pravi »srečolov«. Vsak je doma našel par nerabljenih stvari in bogastvo dobitkov je bilo skupaj s krofi res popolno. Tudi cena srečke je bila postavljena po otroško, tako da ni nihče obogatel ali obubožal. Nastal ni niti problem, ko je sosed Janez zadel medaljo, ki si jo je leto poprej prislužil sosed Konrad. Zadeva se je preprosto rešila, saj je bila medalja vrnjena spet lastniku. Z mrakom in prižigom kresa se je za našo hišo rodil nepozaben večer.
 

Mateja Hajdinjak


Spoznala sva se v visokem poletju.

V rosi sončnih juter so se kopali metulji.
Zrele trave so v taktu murnov plesale z vetrom.
Bele zvezde marjetic so bile vtkane v zeleno preprogo poletja.
Svilena rdeča krilca makov so poplesavala v prgiščih zlatega zrnja.
V cvetočih in dišečih vrtovih so svojo pašo našle čebele.
Gorice in sadovnjaki so žareli s svojimi še nezrelimi bogatimi plodovi in
opozarjali na bogato letino.
Sijoči gozdovi so s svojim hladom krotili vročino.
Topli večeri so z vonjem pokošene trave, potonili v jasne poletne noči posute z zvezdami.

Skupaj sva nanizala dvaindvajset takšnih poletij.
Prihaja že triindvajseto.
Se ga že veselim.



Pogled nate je veličasten…


Spominjaš me na nenavadno veliko šahovnico.
Vendar tvoja polja niso vsa enake velikosti in črno bela.
Ne – tvoja polja so neenakomerne temno zelene in zlatorumene zaplate.
Med njimi se vijugasto prepletajo temno modri in sivi trakovi
ob katerih so nanizane opečnate koralde.
Nekje v daljavi iz te šahovnice štrlijo temno sive zaplate s belimi kapicami.
Tu in tam se zaiskri…

Spustila bi se in ugnezdila na puhast oblak, da bi lahko lebdela nad tvojo lepoto…
Iz te druge dimenzije si fantastična…
Sonce meče sence oblakov na tvoje obličje…
Kako si lepa – moja draga Zemlja.
Od tu zgoraj bi te rada pobožala, da bi čutilo tvojo mehkobo…
Objela bi te k sebi, da bi čutila tvoj vonj po življenju…
Najraje bi te zložila kot zgibanko in potisnila v svoj žep.

Podarila si mi občutke, ki so večno zapisani v moj spomin.
Draga moja Zemlja: hvala.


Vladimir Kržišnik

Opoj

Zbudiš se z nasmehom 
če se delo dobro opravi
ko trava v seno se spremeni
dekleta vabijo na ples
v kašči že lepo diši
opoj se vse bolj bohoti
zasčemi te do obisti
pripelje te v skušnjavo
ljubezen tli
pod pasom in še nižje
ko mrak se spusti
pohota zaživi
da uberejo jih v skušnjavi
izžame ljubezenski napoj
 kdaj naboj izstreljen je v prazno
poližejo že polizan grenki med
z osladnim grenkim priokusom
polno bolečine
poneumljenega sveta                                                                   
pa nič zato
samo da je kašča polna

Lara Hvala

Koga čakam, kaj čakam?
Kdaj bo minilo, če bo?
Kaj naj počnem v tem času, v tej ograjeni sobi?
Naj se smejim tej preprostosti, ki je v resnici ni?
Ali pa naj jočem in se osvobodim?
Težko je dihati, ne da bi vedeli zakaj.


Ana Balantič




Kresna noč

Noč je pogrnila griče,
pripela luno v rimsko cesto,
hrasti so si nalovili senc.
Iz kozarcev so pognale vraže,
zazeble kri pod kožo
in silile v začrtan ris.

Preplašeni jeziki ognja
so se vzpeli kvišku
in iskre so napikale temo.
Strahovi so si raztopili krila.

Harmonika je potegnila meh,
razpele so se bluze,
vrisk je čez obraze zlezel.
Nekdo dekletu je zapel.


Ko je za griče noč zbledela
v okrasto oranžni puh,
potuhnil se je zadnji dim,
v pepel se pesem je zgubila.

Nekdo s kozarcem praznim
ob dekletu je zaspal.



Kresnik

Kako težko se je prebuditi
v vonju pokošene trave,
ko sanjaš z odprtimi očmi
zelene bukove liste,
odvijajoče svitke praproti,
frfotanje splašene kanje
in pripoved potoka.

»Prebudi se!« Potrkava ob kamne.
»Nocoj bo Kresnik prižgal grmado,
demoni bodo plesali,
furije bodo skakale čez plamen.
Na križpotu oberi praprotno seme
ga stresi v uho
in razumel boš solze srnjaka  
ki mu zamrli krik lovske sreče
in smrekov vršiček
zataknjen v gobček,
srka zadnje kaplje krvi.
Stopi pod hrast in nariši ris
in glej, da ne ostaneš v temi
prežgani od isker!«


Mateja Tomazin

JESEN
Sonce rumeno na nebu žari
in listje zeleno se kmalu v žive barve spremeni.
Rdeča, oranžna in rumena so barve tri,
ki poživijo monotone jesenske dni.
Pisana preproga kmalu izgine brez sledi
in na tleh že snežno bela preproga leži.

Tine Vučko

odhajanja

in roža vene. pade cvet,
ko slane noži pokosé ga,
umira listje spet in spet,
ga veter nosi v vodo z bréga.

kot sključen starec greš po poti,
tam v dalji temno bije zvon,
pozdrav te znanca več ne zmoti -
ti nisi ti in on ni on ...

odide še ljubezen – tista,
ki stavil nanjo si vse,
postane zla in ni več ista,
kot truplo črv jo razžre ...

izgine vse, za kar živel si,
izgineš kmalu tudi ti
in vse, kar misliš, da imel si,
bila je kletka iluzij ...

Tilka Jerič

Nadih jeseni 

Ko tam na polju se megle zgostijo
naznanjajo nam tožni  dan jeseni ,
na brezi listi niso več zeleni,
skoz' veje vlažne sape se podijo.

Ciklame zadnje v mahu še cvetijo,
lepote čar, opojni vonji njeni
budijo silno nostalgijo v meni
za časi, ki v preteklost zdaj hitijo. 

A, glej, lepote še v tem nasprotju!
Je  breza tam v rumeni barvi zlati
povzpela v modro se nebo ob protju,

jo želel bi slikar na platno dati,
četudi slikal bi jo v vsem ganotju-
al' tak' nam slika le narava mati. 


nedelja, 2. januar 2011

Srečno 2011

Pozabite na temne dneve preteklega leta,
pozabite na ograje, kjer ste se zaustavili.
Zapomnite pa si semaforje in smerokaze.
Pomislite na obljube, ki si jih boste izpolnili.
Zazrite  se v nebo, izberite najlepši oblak.
Tam je veliko  prostora za sanje.
In bližje ste nebu.
In sebi,
SREČNO.


Helena Frece