VZPETINA SPOMINA
Samo v breg.
Strmo, brez premora.
Brez ravnega dela.
Samo gor, gor, gor,
z nekaj klopcami za oddih,
da ne omagaš
pred koncem vzpona.
Ko že dihaš skozi pete,
ko že skoraj ne čutiš več nog,
si pomagaš s spomini.
O ljubezni do tedanjega princa.
O prijateljstvu tedanjih sopotnikov.
O spoštovanju do takratnega vodnika.
Nekdaj so znali zravnati
vse strme bregove,
nam dati krila… in smo verjeli,
da zmoremo vse – tudi prilesti na vrh
brez hlastanja za zrakom.
In s smelim korakom.
Včeraj … sem znova dosegla …
isti vrh …
izmučena …
A … pomirjena …
Ker je tam na vrhu
še vedno enako lepo …
… morda pa bo jutri še lepše …
… kot je bilo tedaj …
… in kot je zdaj.
ENA OPTIMISTIČNA
Pa kaj, če kar naprej pada dež!
Pa kaj, če srečujem vsega naveličane ljudi!
Pa kaj, če me nek pleško s teveja s samimi grozotami straši!
Pa kaj!
Zaprem vse elektronske škatle tega sveta,
bojkotiram novodobno referendumanijo,
stečem med dišeča drevesa mojega gozda
in nabiram svoja praprotna semena želja.
Upam.
Verjamem.
Delam v dobro ljudi.
In živim …
Za vsaj en čarobni objem
kresne noči.
GEMINACIJA
Se spomniš,
ko sva skupaj sanjala
mavrične počitnice,
med delom drug drugemu
brisala pot z obraza
in si zrla v oči …
In si zrla v oči …
Zdaj gleda vame nešteto oči.
Vrtajo, strmijo vame,
da v duši zaboli.
Ko v njihove jasne poglede zrem,
se vedno znova zavem,
da pogrešam tvoje oči …
Da pogrešam tvoje oči …