Opoj
Zbudiš se z nasmehom
če se delo dobro opravi
ko trava v seno se spremeni
dekleta vabijo na ples
v kašči že lepo diši
opoj se vse bolj bohoti
zasčemi te do obisti
pripelje te v skušnjavo
ljubezen tli
pod pasom in še nižje
ko mrak se spusti
pohota zaživi
da uberejo jih v skušnjavi
izžame ljubezenski napoj
kdaj naboj izstreljen je v prazno
poližejo že polizan grenki med
z osladnim grenkim priokusom
polno bolečine
poneumljenega sveta
pa nič zato
samo da je kašča polna
morje plunka
valovi se prelivajo
lahen vetrc se igra
natrosil polni jerbas je besed
da z njimi nove rime piše
le poet sliši glas morja
mu šepeče
ga ljubkuje
boža nežno mu obraz
zamakne se v daljavo
zagleda morsko vilo
kako sedi na valu
ga vabi v naročje
popelje ga v skušnjavo
sladko vince mu piti da
ovije ga v omamo
v njeno bit se prelevi
le poet sliši glas morja
Sivi vsakdan
Ni vse v glavi
sreča ni v žepu
in ne v daljavi
je le če imaš nekoga rad
zaživi življenje
s polno mero
da živeti si želim
četudi na obroke
pride dan
ko se bliska
strele tolčejo
treska in grmi
zatem obzorje zažari
zavohaj
občuti
zaživi
s polno mero
ga vsak dan
Školjka
Sonce
mogočna skala
morje jo pljunka
grad kraljuje na varni višini
oblizujejo ga oranžasti žarki
udarjajo razpenjeni valovi
grizejo v pečino
školjko izpljune na hribino
vročina suši vodo
polž hlasta za njo
nemočno se steguje
tipa
liže zadnje kapljice
splazi se iz školjke
išče varno zavetje
sonce ga neusmiljeno žge
izgubi bitko
pogine
se posuši
ostane le prazna lupina
kot olupljen grad
na samotnem osamelcu
Pravljična idila
Sedim na robu gozda
sonce se spušča v zaton
s škrlatno rdečo barvo
pordeči obzorje
nežno se preliva
v slovo pomežikne
ostro začrta dan z nočjo
tiho se spušča somrak
ptice ena za drugo
počasi utihnejo
zavlada srhljiva tišina
pretrga jo pritajen
lahek tek po suhem listju
iz grma pokuka srna
nepremično opreza
je kot kip
čez nekaj trenutkov
dolgih celo večnost
počasi izstopi
kot balerina se premika
po obrobju čistine
na vsake toliko časa se skloni
odščipne sočno podrast
kmalu za njo priskaklja mladič
razposajeno poskakuje
se podi po rosni travi
teka naokrog
nenadoma se srna zdrzne
zastriže z uhlji
komaj slišno pihne …
mladič švigne v zavetje
pripodita se dve mladi lisici
švigneta v daljavo
s smreke pade storž
po vejah švigne veverica
po deblu se spusti kuna zlatica
gre na večerni obed
oglasi se sova
zlovešče odmeva njen huhuuu
zaveje nočni veter
za trenutek se oglasi čriček
za njim zapojo še drugi
zaigrajo zadnji koncert
poslavljajočega se poletja
vse zagrne noč
po jasi se prižigajo lučke
igrivo poplesujejo po zraku
druge so po bilkah
nočno idilo osvetljujejo kresničke
razprostre se čaroben pogled
je kot tisoč in ena luč
noči mojega mesta
Ni komentarjev:
Objavite komentar