ponedeljek, 03. januar 2011

Vladimir Kržišnik

Opoj

Zbudiš se z nasmehom 
če se delo dobro opravi
ko trava v seno se spremeni
dekleta vabijo na ples
v kašči že lepo diši
opoj se vse bolj bohoti
zasčemi te do obisti
pripelje te v skušnjavo
ljubezen tli
pod pasom in še nižje
ko mrak se spusti
pohota zaživi
da uberejo jih v skušnjavi
izžame ljubezenski napoj
 kdaj naboj izstreljen je v prazno
poližejo že polizan grenki med
z osladnim grenkim priokusom
polno bolečine
poneumljenega sveta                                                                   
pa nič zato
samo da je kašča polna
                                                                                                             valovi življenja
                                                                                                                
                                                                                                                    morje plunka
                                                                                                          valovi se prelivajo
                                                                                                           lahen vetrc se igra
                                                                                                     natrosil polni jerbas je besed
                                                                                               da z njimi nove rime piše
                                                                                                              le poet sliši glas morja
                                                                                                        mu šepeče
                                                                                                           ga ljubkuje
                                                                                                    boža nežno mu obraz
                                                                                                                 zamakne se v daljavo
                                                                                                       zagleda morsko vilo
                                                                                               kako sedi na valu
                                                                                                            ga vabi v naročje
                                                                                                      popelje ga v skušnjavo
                                                                                                    sladko vince mu piti da
                                                                                                             ovije ga v omamo
                                                                                                   v njeno bit se prelevi
                                                                                                             le poet sliši glas morja


Sivi vsakdan

Ni vse  v glavi
sreča ni  v žepu
in ne v daljavi
je le  če imaš nekoga rad
zaživi življenje
s polno mero
da živeti si želim
četudi na obroke
pride dan
ko se  bliska
strele tolčejo
treska in grmi
zatem obzorje zažari
zavohaj
občuti
zaživi
s polno mero
ga vsak dan


Školjka

Sonce
mogočna skala
morje jo pljunka
grad kraljuje na varni višini
oblizujejo ga oranžasti žarki
udarjajo razpenjeni valovi
grizejo v pečino
školjko izpljune na hribino
vročina suši vodo
polž hlasta za njo
nemočno se steguje
tipa
liže zadnje kapljice
splazi se iz školjke
išče varno zavetje
sonce ga neusmiljeno žge
izgubi bitko
pogine
se posuši
ostane le prazna lupina
kot olupljen grad
na samotnem osamelcu

Pravljična idila

Sedim na robu gozda
sonce se spušča v zaton
s škrlatno rdečo barvo
pordeči obzorje
nežno se preliva
v slovo pomežikne
ostro začrta dan z nočjo
tiho se spušča somrak
ptice ena za drugo
počasi utihnejo
zavlada srhljiva tišina
pretrga jo pritajen 
lahek tek  po suhem listju
iz grma pokuka srna
nepremično opreza
je kot kip
čez nekaj trenutkov
dolgih celo večnost
počasi izstopi
kot balerina se premika
po obrobju čistine
na vsake toliko časa se skloni
odščipne sočno podrast
kmalu za njo priskaklja mladič
razposajeno poskakuje 
se podi po rosni travi
teka naokrog                                                                               
nenadoma se srna zdrzne
zastriže z uhlji
komaj slišno pihne  …
mladič švigne v zavetje                               
pripodita se dve mladi lisici
švigneta v daljavo
s smreke pade storž
po vejah švigne veverica
po deblu se spusti kuna zlatica
gre na večerni obed
oglasi se sova
zlovešče odmeva njen huhuuu
zaveje nočni veter
za trenutek se oglasi čriček
za njim zapojo še drugi
zaigrajo zadnji koncert
poslavljajočega se poletja
vse zagrne noč
po jasi  se prižigajo lučke 
igrivo poplesujejo po zraku
druge so po bilkah
nočno idilo osvetljujejo kresničke  
razprostre se čaroben pogled
je kot tisoč in ena luč 
noči mojega mesta

Ni komentarjev:

Objavite komentar