Koga čakam, kaj čakam?
Kdaj bo minilo, če bo?
Kaj naj počnem v tem času, v tej ograjeni sobi?
Naj se smejim tej preprostosti, ki je v resnici ni?
Ali pa naj jočem in se osvobodim?
Težko je dihati, ne da bi vedeli zakaj.
Hoja skozi hip
je kakor počasni posnetek.
Koraki se upirajo
po tekočih stopnicah,
ki oddajajo čustva vibracij.
Pritanjeno molčijo.
Gnete se rivalstvo med biti in imeti.
Dviguje se potreba po notranji askezi.
Zadušiti obstoj neskončnega-
umoriti govor kot notranjo svobodo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar