ponedeljek, 03. januar 2011

Francka Čuk

POMLAD NA VZPETINI

Za našo hišo se dviga vzpetina, podobna veliki zeleni krtini, na vrhu stoji v ravni vrsti nekaj dreves. Vznožje tega hriba je nekoč na vzhodni strani varoval majhen gozdiček. Vzpetina je vsako pomlad oživela in se obogatila s smehom in radostjo. To je bil namreč večnamenski prostor za devetletnega sina Matevža, ki so se mu pridružili tudi sosedovi otroci, sošolec Urban ter tri leta starejša dvojčka Blaž in Matjaž.. Mladi mojstri so bili polni ustvarjanja in izpopolnjevanja v različnih strokah. Gozdiček  pod vzpetino so poimenovali  v Tovarno, saj so pod skalami in praprotjo čuvali rezultate skrivnostnih izumov. Mogočna lipa na vrhu vzpetine pa je med svoje veje sprejela preprosto leseno prebivališče, kjer so utrujeni od raziskovanja počivali. Prav zato so modro sklenili, da se bodo prekrstili in se imenovali Lipovci.

Nekaj let po tornadu, ki je uničeval po Hotedršici, so še vedno vsepovsod po zaraščenih področjih ležale polomljene veje in debla. Lipovci so tiste pomladi spet stopili na vzpetino in pljunili v roke. Sprejeli so sklep, da bodo na vrhu postavili velik  kres, ki ga bodo zakurili na predvečer prvega maja. Imeli so mesec dni časa, ravno prav, da bo delo dobro opravljeno. Hrib za našo hišo se je spremenil v pravcato mravljišče. Na vrhu je začel rasti kupček dračja, ki je dan za dnem postajal večji. Male roke so zmogle nerazumljivo veliko, od majhnih suhih vej, do pravih rogovil so vlačile in vlačile, prestavljale iz ene roke v drugo, pa spet zagrabile in vse zvlekle na hrib. Lipovci so garali dan za dnem, naj je bilo sonce ali oblačno, toplo ali mrzlo. Posebej so se razveseli pomoči okoliških otrok. Delali so složno, brez prepira ali godrnjanja, organizacija ni nikjer zatajila, razen pri starših zaradi učenja in pisanja domačih nalog. Kup na vrhu hriba pa je postajal vsak dan višji, počiščeno območje od polomljenih vej pa vedno širše. 

Končno je zadehtelo po bližini meseca maja. Dan preden so kres zakurili so mu Lipovci  na vrhu postavili še smrečico. Zadovoljno so zrli na svoje delo, misli in besede pa so odhitele v naslednji dan, ko ga bodo ob večernem mraku zakurili. Dogovorili so se še o pripravi malice in srečni odšli spat.

Ko smo v naši družini zgodaj zjutraj odklenili vhodna vrata, je pred njimi stal sosedov dvojček Matjaž, bled in presunjen, brez besed, le s prstom je kazal za hišo. Nato smo vsi onemeli, na vrhu zelene vzpetine se je kadilo iz okroglega temno sivega madeža, kot bi nekdo pravkar vžgal velik pečat. O kresu pa ni bilo več sledu, ponoči ga je nek  falot zakuril.

V hipu so bili zbrani vsi Lipovci. O ne, so skoraj jokali. Groza, da se kaj takega zgodi. Zdaj pa ne bo kresa. Žalost je bila tako velika, da je segla v srce še očetom. Sestavil se je krizni štab, kmalu je bil na svojem mestu tudi traktor s prikolico. Tisti, ki so obvladali gasilske veščine, so pogasili vroč pepel z vodo in kupček je spet začel rasti in se razvil v velik kup s pomočjo očetovih rok in smrečja pripeljanega iz pravega gozda. Nekje se je našlo še staro preperelo ostrešje in kres je bil spet tu, z njim pa žareče oči dečkov. Tudi Matevževa babica je svojo dobro voljo pokazala s peko krofov, ki jih je podarila za kresovanje. Takoj se je utrnila nova ideja in Lipovci so le nekaj ur pred prižigom kresa pripravili pravi »srečolov«. Vsak je doma našel par nerabljenih stvari in bogastvo dobitkov je bilo skupaj s krofi res popolno. Tudi cena srečke je bila postavljena po otroško, tako da ni nihče obogatel ali obubožal. Nastal ni niti problem, ko je sosed Janez zadel medaljo, ki si jo je leto poprej prislužil sosed Konrad. Zadeva se je preprosto rešila, saj je bila medalja vrnjena spet lastniku. Z mrakom in prižigom kresa se je za našo hišo rodil nepozaben večer.
 
 
 
 
 
UPOKOJENEC JERNEJ
 Zadnjega v mes`cu poštar se pripelje,
hrapave dlani on stiska v trdo pest.
Godrnja, ko gleda v mali kos papirja:
»Za vraga, kaj vas nič ne peče vest?«

Mesec v mesec, vse v leta se prelije,
je čudež božji preživeti težke čase.
Sadove šteje, zre v jesen življenja,
neka misel ga nevidno vleče vase.

Rodi se dan, ko se Jernej odloči,
papir in svinčnik v roke vzame.
Vladi in poslancem mora sporočiti,
da bi spoznali upokojenske drame.

»Vem, da vaše delo le je govorjenje,
igra vam pesem papirja tih šelest.
Toda, se kdaj še spomnite na tiste,
ki jih ugrabila privatizacijska bolest?

Sta me starša spoštovanja naučila.
Bila sta vzor, da delo in poštenje
fantiča v možaka jeklenega skali,
v vrednote pisane za vse življenje.

Zaljubljen bil sem, so tovariši prišli.
Takoj zapravi stare zdaj navade!
Če želiš si lepši jutri, boljše čase,
pojdi v mladinske delovne brigade!

Tolkel, kidal, kopal, vlačil, se potil.
Sanjali skupaj, da lepa naša bo dolina,
le naprej za boljši jutri, lepše čase,
delaj, udarna, socialistična  mladina.

Ko sem prag tovarniški prestopil,
so mi rekli, delaš zase, vse je tvoje.
Če boš pljunil v roke, lepši bodo časi.
A poglejte, usoda naredila je po svoje.

Sem se jokal, ko je fabrika gorela.
Dlani brez dela so še bolj skelele.
A volja ni umrla, skupaj smo stopili,
pesmi za pogum spet so zadonele.

Karjola, kramp, lopata vsem pomoč.
Vi danes ne bi razumeli take špase,
le ob kruhu in fižolu fabriko gradili,
udarniško za boljši jutri, lepše čase.

Po svoji kmečki pameti zdaj vprašam.
Kam tajkuni boljši jutri ste poskrili?
Lastninili ste upanje na lepše čase,
ko vsaj certifikatu ne bi čelo umili.

Nazadnje v penzijo ste nas pahnili.
Zdaj pa likvidacija, če to ni fuj in fej.
Mejdun, ne bom se kar sprijaznil,
da bil bi reven upokojenec Jernej.

O bil bi, če bi me korajža zapustila.
Zdaj spet delam, a ne za boljše čase,
zato, ker hočem danes lepši jutri,
garam na črno, toda tokrat zase.«




DARITEV

Na sinjih valovih kipečega vetra 
zaprhutala ptica je z željo v nebo.
Nežna melodija ji kliče v pozdrav,
prošnja rosi in z njo pevčevo oko.

Priklonil se pesnik je v svoji tišini,
zvenečo besedo prelil je v papir.
Misli, podobe se v sanjah budijo,
med vihar ga zaziba neznani nemir

Ujel mavrico slikar je s svojo roko,
v odtenkih zarisal neznani spomin.
Na obzorju takrat se zvezda rodi
odklepa radostne duri lepoti z višin.

Na hribu obstala sta fant in dekle.
Smeh in vrisk zadonita v pozdrav.
Nebesa združila so žarke ljubezni,
novo rojstvo spleta nitke z dobrav.

Vsi pa zapeli eno in isto so pesem
za rosni opoj trenutka skrivnosti.
Kot daritev prepleta tople dlani
v moči življenja in njegove svetosti.


Ni komentarjev:

Objavite komentar