ponedeljek, 03. januar 2011

Ana Balantič




Kresna noč

Noč je pogrnila griče,
pripela luno v rimsko cesto,
hrasti so si nalovili senc.
Iz kozarcev so pognale vraže,
zazeble kri pod kožo
in silile v začrtan ris.

Preplašeni jeziki ognja
so se vzpeli kvišku
in iskre so napikale temo.
Strahovi so si raztopili krila.

Harmonika je potegnila meh,
razpele so se bluze,
vrisk je čez obraze zlezel.
Nekdo dekletu je zapel.


Ko je za griče noč zbledela
v okrasto oranžni puh,
potuhnil se je zadnji dim,
v pepel se pesem je zgubila.

Nekdo s kozarcem praznim
ob dekletu je zaspal.



Kresnik

Kako težko se je prebuditi
v vonju pokošene trave,
ko sanjaš z odprtimi očmi
zelene bukove liste,
odvijajoče svitke praproti,
frfotanje splašene kanje
in pripoved potoka.

»Prebudi se!« Potrkava ob kamne.
»Nocoj bo Kresnik prižgal grmado,
demoni bodo plesali,
furije bodo skakale čez plamen.
Na križpotu oberi praprotno seme
ga stresi v uho
in razumel boš solze srnjaka  
ki mu zamrli krik lovske sreče
in smrekov vršiček
zataknjen v gobček,
srka zadnje kaplje krvi.
Stopi pod hrast in nariši ris
in glej, da ne ostaneš v temi
prežgani od isker!«




Vizija


Ko val peneči mi oblizne
brezno  sramežljivosti,
ostajam samo moker kip,
odmev med mavrico in dežjem,
meglena fikcija v razkošju senc
in požiralka ognja, hotnica cenena.

Brez stoka vso goloto skrijem
in smeh utišam, pomendram kresnice,
izpraznim bolečino in pohodim žamet,
izpljunem še okus po mlahavosti,
od samoljubja zažarim.

Nekoč bom zopet žametna.
med dvoje rok razvlečena.
Omamljena  od sladkih besedi
bom zasvetila kot kresnica.

Nekomu bom impulz
in čopič v harmoniji barv
in zvočna impresija.
Ko bo v razkošje brazde
semena žlahtnega vsejal,
zardela bom kot mak med žitom.
Morda nekoč, nekje drugje.




Tisoč let nazaj

Reka s smaragdom ovija skale,
valja drobne kamne,
ki se brusijo ob njeno šumenje.

Stopinje zganejo pesek.
Ti ga pregrneš z odejo
in nanjo poležeš svoje sanje. 

S pobočja je prineslo veter,
ki je spotoma obral glavice repinca,
da jih zatakne v tvoje lase.

Ti pa sanjaš tisoč let nazaj,
dotik begajoče sence,
magmo v drobovju
in kačo, ki je v imenu boga
ovijala noči,
tisto brezno, streznitev
in prerezan čas.

Vrbje ob tebi češe brzice
 in čaplja golta svoj plen.

 
Drugačen


Ko je odmrl še zadnji košček
pomarančnega neba na zahodu,
se je potegnila iz morja,
odeta v zgoščeno tišino
kot Renoirjeva kopalka
ranljiva v svoji goloti.

S čudnim nemirom,
ki se je napenjal v njem,
ji je sledil s pogledom
v krmežljavi svetlobi večera,
ki je že mašil razpoke v skalah.

Če bi samo malo stegnil roke
bi jo prestregel,
ko se je zvila mimo njega,
z mokrim vonjem Chanela 5.

Stopljen v modrokovinski zrak
je oddahnil sapo,
v kateri je še odmevalo od poželenja,
se zazrl v molk svojih nog
in z rokami ihtavo pognal kolesi.



Jesenski  crescendo

Ko se je vpijal v mojo kožo,
divje in strastno, je nekdo pomotoma
izza vogla spustil Ravela.
Boleru so se zazibali boki
in rdečesvilasti zvoki polovink
so se nalepili v uho, zmotili ritem
in pretrgali tremolo med svaljki rjuh.

Po nočni nevihti se jutro tišči k šipi.
Po njej se zliva še zadnji rep dežja,
ki je v temi zbobnal svoj refren
zame, zanj in za ognjene konje.

Grive so se povesile,
le ogenj je siknil skozi okno
in zacvrčal med kapljami zadnjih akordov.
Zarja išče pepel med hišami
in rjastim listjem.
Jesen se prebuja v burni crescendo.



Odhaja poletje

 Po gmajnah že pospravlja veter,
sonce le še kdaj razbeli kamne.
Med hribi slačijo se megle
in ptičji se nemir nabira nad vasjo.

Požeti so valovi žitnih polj
in suha strn prebada zemljo.
Murni zadnjo vižo zaigrajo
odhajajočemu poletju za slovo.

Ko noč pogrne kobaltno preprogo,
prebode temo ples utrinkov,
ki vsrkajo na tisoče želja,
na sto in več načinov
in eno samo za ves svet.
Da bi grenkost ne stiskala telo,
da ne hodili bi vsaksebi,
kot noč in dan,
ki razdvojila sta nebo.
 

Jesen tostran

Na tej strani je jesen,
za robom so ostala poletja.

Nikoli nisem pogledala čez,
me je bilo strah rosnih juter,
vlažnih in pomečkanih rjuh,
vrat, ki so izrivala naročje.

Na tej strani se krajša dan,
tam je ostalo sonce.

Nikoli ni žarkov poslalo nazaj,
ne smeha in mavric,
ne brazd in semena,
le korake v nasprotno smer.

Na tej strani bo vedno jesen
in jaz bom tvoj dolg.

Nikoli ga nisi poplačal
in pot si zasukal nazaj,
na oblake narisal grafit:
“Pusti ljubezen nežno umreti!”



 Tišina na jasi


Še oblaki so rjavi
od listja zdrobljenega v pot
in veter ves pisan se vprega
v goloto zaspanih dreves.

Na jaso nasloniš korak,
negibno se zliješ v paleto,
da gamsji se trop iz bližine
igraje prečeše čez skale.

S sliko zataknjeno v zrak
se jim čisto nič ne mudi
kot predstavo hoteli
imeti bi zate.

Ko vzdih si izliješ iz grla,
takrat se zavejo samote,
ki čaka jih daleč od tebe
in prhnejo pesek v melino.

Na jaso tišina se vsede
z okrasto barvo jeseni.




Tisoč in ena jesen


Kadar noč že tisoč
in enkrat povije luči,
se stegne med pločnike,
ki so brez korakov
poleženi pred hiše,
takrat si povem pravljico.

Ti v njej ostaneš do jutra.
Vedno prehitro oblečen v dan
zblediš do naslednje.

Ko povem si že tisoč in eno,
o najinih davnih poletjih,
o smaragdu, svili in rašu
in vratih večnih odhajanj,
se od samotnih sten
prebijem do jutra,
potegnem sonce na veke,
z listjem ga zmešam v oker
in vržem na platno toplo jesen.

Tvoj dolg sem,
vzemi me nežno.

Ni komentarjev:

Objavite komentar