Tilka Jerič

Nadih jeseni 

Ko tam na polju se megle zgostijo

naznanjajo nam tožni  dan jeseni ,

na brezi listi niso več zeleni,

skoz' veje vlažne sape se podijo.

Ciklame zadnje v mahu še cvetijo,

lepote čar, opojni vonji njeni

budijo silno nostalgijo v meni

za časi, ki v preteklost zdaj hitijo. 

A, glej, lepote še v tem nasprotju!

Je  breza tam v rumeni barvi zlati

povzpela v modro se nebo ob protju,

jo želel bi slikar na platno dati,

četudi slikal bi jo v vsem ganotju-

al' tak' nam slika le narava mati. 

Jesen v meni

Jesen se moja v zimo že preveša,

lasje  so varovalno posiveli,

obraz s plisejem kože mi odeli,

v strmino doma mi  korak že peša.

Se na temenu glave kaže pleša,

so v meni tumorji se razcveteli,

kirurgi se nad mano  razživeli,

mi od posegov njihovih se meša.

Ne glejte zdaj  te starke drobne, sive,

le raje v dušo njeno se zazrite,

so misli v njej še zmeraj radožive,

se z njo uspehov skupnih veselite;

ne odložite je še med arhive

ter še oblakov pesmi z njo delite.

O, kraj domači, dušo ti podarjam,

ti zmeraj si mi zvesto zatočišče,

srce nemirno tvoje strehe išče,

v tebi srečo svojo si ustvarjam.

Ko te z besedo nežno nagovarjam,

v vetru pesem smrek je le prgišče

najdražje sreče moje letovišče,

s katerim rada zmeraj se obdarjam. 

Se  spet vse mi  smeje , ko te ugledam,

oziram po zelenih  se ravninah,

in v duši svoji misli te razpredam,

ti pojem pesem  nežno v nje globinah,

pobožam v pozdrav, ko rojstvo gledam

jasnine jutra mladega v dolinah.

Jasnine jutra mladega v dolinah,

poštenih, zvestih so sosedov slika,

odsev je pravi njih srca omika,

so dragoceni mi v teh vrlinah.

Jim čas to zemljo borno je v »melinah«

tesno prirasel k srcu, gozd jih mika,  

do njih ljubezen je ponos in dika,

ki čutiš jo ob rojstvu in sedminah.

Odnos ta pristni je kot luč vodnica,

predana v prednikovih koreninah;

so vrata vsem odprta, je resnica,

poda  ti človek roko v strminah;

na paši tam sem drobna pastirica,

nazdravljam soncu, smrekam v višinah.

Nazdravljam soncu, smrekam v višinah,

ko rano zjutraj pasti čredo vodim,

nje zvonce slišim, mrzlo roso brodim

bosih nog za živino po dolinah.

In tako z živaljo v teh melinah

vse  dolge ure dneva skupaj hodim,

v mislih svojih  koprneče blodim

ter sanjam o človeških le bližinah.

Bi rada dala dušo tem osnutkom

in sonetom svojim, ki jih ustvarjam,

ostaja v njih spomin  v čast trenutkom,

ko mi srce predano poje zarjam

jutranjim v pozdrav in z občutkom

otrok te tvoj z ljubeznijo obdarjam.

Uvod v moje notranje doživljanje :  Pod črto življenja

Predgovor

Vnukinja Maša mi je med pogovorom omenila, da išče drugo študentsko službo in da zato piše svoj »sivi«. Kaj pa je to? Ja, mladi uporabljajo veliko angleščine in s tem izrazom mi je hotela povedati, da piše svoj CV- Curiculum vitae - življenjepis. Tisti hip mi je šinila v glavo misel: dekle je  stara 22 let in to piše, jaz pa sem 75 pa tega še nimam narejenega! Ej, Matilda, to je to, kar je še tvoj dolg, ki ga moraš zapisati Pod črto. Naslov Pod črto je bil moto zadnjega, z moje strani zamujenega, literarnega branja Zelenih oblakov. Brankin naslov je kar zelo primeren za to odločitev in naj ostane kot vodilo zapisom o mojih poteh in ob njih nastalih notranjih doživetjih.

V prejšnjih dveh knjigah sem že pisala o tem, kar se me je dotaknilo v moji otroški dobi, kako mi je bilo najprej zelo lepo,  kako me je potem prizadela izguba očeta, kako težko sem se pri 12 letih poslavljala od doma, kam vse sem se selila v nižji in kje sem iskala utehe v višji gimnaziji, kako sem se odločala za svoj poklic in kako je odločitev zanj terjala odmik še dlje od dragega doma. Tam me je moje veliko domotožje dostikrat izmučilo do stanja, ko nisem več bila sposobna študija in sem nujno morala » po sapo » domov. Spoznavala sem nove kraje, srečevala nove ljudi in si ob njih grela svojo ozeblo dušo. Potem se je zgodila ljubezen, ki me je kot absolventko povabila v zakon. Z novim priimkom sem diplomirala, opravila enoletni staž v Ljubljani in se nato zaposlila v domačem Logatcu, kjer sem ostala vse do svoje upokojitve. Takrat, ko bi človek mislil, da je vsega delovanja  konec,  se je zame začelo drugo, popolnoma novo življenje. Julija 1994 sem se upokojila in še isto leto sem se jeseni vpisala na Univerzo za tretje življenjsko obdobje, ki ga v svojih albumih spominov označujem z veliko sončnico – simbolom svojega najlepšega obdobja v življenju. Nato sta mi prišla nasproti še študijski krožek Žarek in Literarno društvo Zelenih oblakov, na katerega krilih še sedaj rada plovem.

»Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ zmeraj s seboj in ga ne posodi nikomur. Gostu odpre gosposko izbo, prijatelju klet, popotniku svisli: te kamrice pa še bratu ne. Tudi sam prestopi njen prag le ob največjih praznikih, ob urah usodnega spoznanja, najvišjega veselja, najgloblje žalosti in v predsmrtnem strahu. Vanjo spravi, kar je kdaj od srca ljubil.« /Ivan Cankar/

Tudi jaz sem to, kar sem od srca ljubila, zaklenila v svojo skrito kamrico. Naglica sedanjega življenja je kriva, da marsičesa od tega, meni lastnega notranjega doživljanja, niti moji najbližji ne poznajo. Zato naj ostane ta zapis predvsem njim v spomin, da bodo takrat, ko bodo v mojih sedanjih letih, našli čas za prisluh moji pripovedi. Svet se danes tako hitro vrti, da več ne utegnemo poslušati drug drugega, kar pa ne pomeni, da si tega ne želimo. Moja duša je vse življenje hrepenela po človeški bližini. O tem hrepenenju in iskanju topline bi rada spregovorila. S tem pisanjem odklepam vrata te svoje kamrice tudi vsem vam, ki boste morda vzeli to pisanje slučajno v roke in vas vabim, da vstopite vanjo in z menoj prehodite tri četrt stoletja dolgo pot mojega življenja.

Tri četrt stoletja je doba, katere je tisti, ki jo doživi zdrav, lahko samo vesel. Seveda se pa na tako dolgi poti skozi življenje zgodi marsikaj, kar človeka osreči, navdušuje in radosti, ga ponese med oblake,  marsikdaj pa se dnevi tudi stemnijo in prinesejo s seboj temne oblake, žalost in bolečino. Takšna je pač usoda našega bitja na tem planetu. Čas je, da potegnem črto in seštejem vse svoje vzpone in padce in na ta način še enkrat podoživim svojo pot. Marsikaj je bilo lepega, veselega, nekajkrat pa sem bila v duši globoko ranjena in sem rabila kar nekaj časa, da se je rana za silo zacelila. Zarastline ostajajo tudi po moji zadnji operaciji, ki me je privezala na dom in na misel, da sem se lotila tega pisanja. Nikoli nisem hlepela po materialnem imetju. Moje bogastvo so bili in ostajajo ljudje, ki me spremljajo in ki s svojo svetlobo tudi v meni ustvarjajo oranžasto osončenost nians življenja.