ponedeljek, 03. januar 2011

Mateja Hajdinjak


Spoznala sva se v visokem poletju.

V rosi sončnih juter so se kopali metulji.
Zrele trave so v taktu murnov plesale z vetrom.
Bele zvezde marjetic so bile vtkane v zeleno preprogo poletja.
Svilena rdeča krilca makov so poplesavala v prgiščih zlatega zrnja.
V cvetočih in dišečih vrtovih so svojo pašo našle čebele.
Gorice in sadovnjaki so žareli s svojimi še nezrelimi bogatimi plodovi in
opozarjali na bogato letino.
Sijoči gozdovi so s svojim hladom krotili vročino.
Topli večeri so z vonjem pokošene trave, potonili v jasne poletne noči posute z zvezdami.

Skupaj sva nanizala dvaindvajset takšnih poletij.
Prihaja že triindvajseto.
Se ga že veselim.



Pogled nate je veličasten…


Spominjaš me na nenavadno veliko šahovnico.
Vendar tvoja polja niso vsa enake velikosti in črno bela.
Ne – tvoja polja so neenakomerne temno zelene in zlatorumene zaplate.
Med njimi se vijugasto prepletajo temno modri in sivi trakovi
ob katerih so nanizane opečnate koralde.
Nekje v daljavi iz te šahovnice štrlijo temno sive zaplate s belimi kapicami.
Tu in tam se zaiskri…

Spustila bi se in ugnezdila na puhast oblak, da bi lahko lebdela nad tvojo lepoto…
Iz te druge dimenzije si fantastična…
Sonce meče sence oblakov na tvoje obličje…
Kako si lepa – moja draga Zemlja.
Od tu zgoraj bi te rada pobožala, da bi čutilo tvojo mehkobo…
Objela bi te k sebi, da bi čutila tvoj vonj po življenju…
Najraje bi te zložila kot zgibanko in potisnila v svoj žep.

Podarila si mi občutke, ki so večno zapisani v moj spomin.
Draga moja Zemlja: hvala.



GLADIATORKA
 
90 - 60 -90

Ne! To še zdaleč ni dovolj!

S svojo urejenostjo in negovanostjo mora izžarevati zdravje in notranjo lepoto
Poleg zanesljivosti mora biti vedno pripravljena na nove izzive.
Svoje znanje mora nadgrajevati še z vztrajnostjo, dovzetnostjo ter odprtostjo za nove spremembe, ne glede na okoliščine.
Dobrodošla sta zlasti kumunikativnost z nasmehom in intuicija taktnosti.
S pozitivno energijo mora razvijati rast svoje kariere, ker le tako bo koristila poslu.
Spretno mora krmariti med svojim poklicem zasebnim življenjem.
Njeni hobiji naj bodo usmerjeni v izgradnjo njene osebnosti, da še več doprinese družbi.

Občutki njene duše niso važni…
Duh je postranska stvar…
Morebitni porazi ne štejejo…

Ni dovolj biti dobra!
Biti moraš vedno znova boljša, najboljša!

90 – 60 – 90

Res, to ni dovolj!
Drage moje dame: Ste se prepoznale?
Ste morda ena izmed njih: sodobnih gladiatork?
MATI OLJKA

Kako ji že pravijo domačini?
Mati oljka.
Upognjena, od silnih viharjev razjarjenega neba,
trdoživa pod grizajočo vročino sonca,
neomajno trdo vraščena v skromno skopo kamnito zemljo:
mati oljka.

Ko nimaš ničesar,
ko se gol in bos vračaš domov,
te mati oljka nikoli ne zavrne…
Nikoli!
Saj je vendar ženskega spola.
Sprejme te v zavetje svoje sence in ti ponudi tisto kar  ima:
Črno zelene sadeže z olji, da se z njimi okrepiš…

Mati oljka: edinstvena med drevesi…



Nekaj o …

Izmed mnogih si izbral ravno njo…
 Vsi čuti so ti šepetali: ˝Ta je prava! Ne bo ti žal!˝
Pogled ti je zaobjel njeno mehko okroglo oblino.
Njena velikost je ravno pravšnja – tebi odgovarja.
V tvojih možganih se je porodila lakota po dotiku…
Približaš se ji …
Nagonsko si se je dotaknil…
Trda, mehka…
Ne eno, ne drugo. Nekaj vmes…
Njena bližina je zdramila tvoj zaspani vonj…
Zajel si zrak in tvoje nosnice je prežela svežina…
V hipu bi zagrizel v njeno mehko voljno meso,
da bi tvoje lačne brbončice čutile njene življenjske sokove…
Z ustnicami bi se uživaško prisesal nanjo.
Prav nič sramežljivo te je vabila k sebi. S vsemi svojimi atributi je nastopaško pozirala pred teboj…
Eksplozija tvojega vida prepletenega z vonjem, te je gnala dalje.
S potnimi rokami si zgrabil nož in brez obžalovanja zarezal vanjo…
Slišati ni bilo ne vzdiha, še manj krika, le prostor je zajela mehkoba sladkobno-kisle arome, ki se je sproščala ob cedečem se soku, ki ti je mezel med prsti roke.
Obliznil si svoje prste misleč: »Tale pomaranča je pa res dobra.«


KOVČEK

Odprla sem svoj kovček poletnih impresij.

Ovila me je svežina juter, v katerih so se sončni žarki podpisovali na steno kuhinje…
Moja koža je začutila dotik topline poletnih dni.
V objemu sence grčastih borovcev je v zgodnjih popoldanskih urah zadišalo po kavi…
Skozi trepetajočo vročino je pogled počival na  mavričnih jadrih, plesočih z vetrom po gladini morja…
Počitniško ležernost je posrkalo raziskovanje preteklosti, skrite med ostrim kamenjem in dehtečim vonjem rožmarina in lovorja…
Pod žametnim plaščem noči, se je v soju bakel zaiskrila beseda ljubezni,
vzplamtela v že pozabljenih romancah trubadurja z lutnjo in
potonila v objemu prepletajočih se teles plesalcev… 
V razkošju svetlobe so se rojevali slapovi filigranskih cvetov…
Stara, nekoč mogočna pročelja hiš umirajočega mesta pa so se nemo ogledovala v bleščečem osončenem zrcalu vode…

Z mislijo sem še enkrat dotaknila mehkobe poletnih impresij in zaprla kovček.




Ni komentarjev:

Objavite komentar