nedelja, 14. april 2013

NA KAVI Z BRANKO


Pred štirimi dnevi, v sredo, 10. 4. 2013, smo v kavarni Kljukec v Logatcu Zeleni oblaki izvedli svojo tretjo, marčno-aprilsko literarno kavo. Voditeljica večera Anja Sedej je spretno usmerjala našo pozornost, s pravimi vprašanji, k zelo pomembni gostji dogodka, izvrstni pesnici z izjemnim občutkom za melodijo, čutenje, barvo, ritem in romantično motiviko, tudi dolgoletni predsednici društva, Branki Novak.

Res je bilo krasno, impresivno, tudi poučno. Po koščkih smo izvedeli nekaj o glasbi in kako se povezuje s poezijo, nekaj o Brankini lastni poetiki, nekaj o Irski in njenem potovanju v to (zeleno) deželo, zakaj ji je tako ljuba in zakaj bi bila lahko komur koli. Pa še power-point je laufal zraven. Ravno prav vsega, kot smo se na koncu strinjali obiskovalci večera.

Odkar smo začeli z literarnimi kavami, smo pretipali takšne in drugačne variante pristopa k literarnemu večeru z enim gostom. Počasi želimo odkriti kaj novega. Kaj, česar publiki še nismo ponudili in vse bolj postaja jasno, da so tovrstni individualni literarni večeri posebna izkušnja, težko obnovljiva z drugačno vsebino. Želimo, da bi še naprej oblikovali njihovo specifično formo. Jo izbrusili in morda se z njo morda zarisali na literarni zemljevid Slovenije. Kot značilnost Zelenih oblakov in Logatca.

Truditi se moramo in morda nam uspe. Bralci tega bloga že čutite, kako zelo se pri nas ponavlja ta beseda 'trud'. Včasih se kdo vpraša, kaj je sploh cilj tega opevanega truda. Včasih odgovorimo, da to niti ni pomembno. Pomembno je, da se zavedamo, v kakšni situaciji se je znašla kultura in z njo literatura v svetu, v Sloveniji, v Logatcu. Pomembno je, da se zavedamo, da nosimo svoj delež za nastanek te situacije. Pomembno pa je navsezadnje tudi, da se zavedamo, da obstaja pot v boljšo prihodnost. Za to prihodnost se je potrebno truditi. Nismo tu, kjer smo, ker bi se pretirano trudili, da nas svet sliši. Prav nasprotno, strah nas je lahko, da imajo nasprotujoči prav, ko nam očitajo, da smo tu, ker nam je zmanjkalo pametnih besed. Trud je potreben. Od zdaj naprej.

In še za konec: prilagamo ljubiteljsko-teoretski tekst Jožeta Omerzuja, ki primerja poezijo nekaterih pesnic iz našega društva s slikarstvom Pabla Picassa. Vaše strinjanje je stvar lastne presoje. Do prihodnjič, vse srečno!

* * *

Brankina moderna poezija, podobno piše tudi  ga. Barbara Bezek Rot iz Borovnice, včasih tudi Mateja Hajdinjak in Bojana Levinger, pa še kateri tudi, lahko bi ji dali nadimek poezija PIKASO, pikasojeva poezija, saj povezuje pojme in besede, ki po naravi ne gredo skupaj, po mojem videnju so abstraktne povezave bistvo te poezije. Poslušal sem včeraj umetnostnega zgodovinarja g. Kavčiča iz Idrije, Predaval je o mozaikih, ki dopuščajo ustvarjalnim duhovom veliko moč izražanja. Pri tem je navedel, da je veliki slikar PIKASO vsaj pol svojega časa namenil izdelavi mozaikov. Naši navedeni pesniki in še kateri, prav mozaično pletejo svojo poezijo in bi njihove izdelke po navedeni asociaciji upravičeno poimenovali za PICASOJEVO POEZIJO, pa še bolj imenitno bi se slišalo. Seveda za interno rabo.



Ni komentarjev:

Objava komentarja