torek, 28. maj 2013

NA KAVI Z BARBARO


V nedeljo, 26. 5. 2013 smo se ponovno zbrali v kavarni Kljukec v Dolenjem Logatcu in napeli literature željna ušesa. V Zeleno oblečena Barbara Bezek Rot je sedela v kotu vsem na očeh in začela pripovedovati.

O tem, kako je in bo Barbka to in ono, kako so dedlajni produktivni, kako se nekatere teme ugnezdijo za več let, preden jih izliješ na papir, kako izgledajo počitnice na morju in zakaj je dobro vstajati ob 5:30 zjutraj. Odgovorila je (na Jožetovo pobudo), zakaj je kako boljši od kaj, zakaj ne mara mest in kako to, da je imela slovenščino v šoli (le) 4 (nekaterim nam bi bil to luksus). Besede so bile tako ganljive, da je celo naš prijatelj Primož Sark priznal, da je nekoč pisal samomorilsko poezijo, ki jo je izvabila nesrečna ljubezen. Sedaj je na nas, da ga prepričamo, da jo nekoč prebere!

V do sedaj 'najmehkejši' literarni kavi smo zopet na ogled postavili nov pogled na umetnost in literaturo. Vsi prisotni se verjetno strinjamo s tezo, ki smo jo postavili tisti večer: krizni časi demokracije rodijo velike ume. Barbara spada med njih.

Na spodnji povezavi si lahko ogledate fotografije, ki jih je posnel Primož Sark, pred njimi pa Barbarina (lastnooklicana najznačilnejša) pesem iz njene zbirke poezije Polje sanj (1997).


REKLI SO NAJ SLIKAM MODRO
A JAZ SEM SLIKALA RDEČE

HOTELI SO DA IZ ČRNEGA NAREDIM BELO
A JAZ SEM PUSTILA ČRNO KAR JE ČRNEGA

REKLI SO NAJ NASLIKAM ROŽE
PODARILA SEM JIM ABSTRAKTNO SONCE

ŽELELI SO DA JIH NASLIKAM
NA BELO PLATNO SEM NAREDILA
ODTIS SVOJIM ČEVLJEV

UGOTOVILI SO
DA SLIKAM ZELENO



Pa se vidimo na naslednji literarni kavi po poletju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar