Tim Uršič

TRNULJČICA
Katarini

Izmuznila se zvezdni je celoti,
Nogé obula s parom izza stekla
Izložb, še nikotin pred vrata Pekla
Zabrisan, saj že vsak se s tem bohoti.

Bila kraljica moji je pohoti,
A zdaj ugibam, kdaj mi stran je stekla;
Zdaj zrem kaj je na njej pustila stekla
Lisica, kaj zgodilo se lepoti

Edinstveni, ki ni bilo enake!
In vem, da jaz sem kriv, zakaj popuščam,
Vsem njenim željam – sukane korake,

Ki hodijo le tokrat, prosi z glasom
Premilim, kot starikav dedek puščam,
Da deklica pehari z mojim časom!

Saj vem, da ni vseeno ji, a glej,
Te pravljice ni več; ker petrolej

Se zlil je preko barvnih nogavic;
Te pahnil v družbo istih! Le še klic

Daljave pravi: slika je pač taka,

Za večno princ Trnuljčice ne čaka!



Tigrov pantum

Skozi trop oblakov, nerealno, sije rdeče sonce,
Listje nič več ne ustavlja kapelj svežega monsuna,
Trudna veka neizbežno pade na oko
Mogotne tigrove postave.

Listje nič več ne ustavlja kapelj svežega monsuna,
Ki se izgublja v kup med proge
Mogotne tigrove postave.
In vtisnjene stopinje kažejo na prazno,

Ki se izgublja v kup med proge
Skozi trop oblakov. Nerealno sije rdeče sonce
In vtisnjene stopinje kažejo na prazno;
Trudna veka neizbežno, pade na oko.