sreda, 22. december 2010

Bojana Levinger

VZPETINA SPOMINA

Samo v breg.
Strmo, brez premora.
Brez ravnega dela.
Samo gor, gor, gor,
z nekaj klopcami za oddih,
da ne omagaš
pred koncem vzpona.
Ko že dihaš skozi pete,
ko že skoraj ne čutiš več nog,
si pomagaš s spomini.
O ljubezni do tedanjega princa.
O prijateljstvu tedanjih sopotnikov.
O spoštovanju do takratnega vodnika.
Nekdaj so znali zravnati
 vse strme bregove,
nam dati krila… in smo verjeli,
da zmoremo vse – tudi prilesti na vrh
brez hlastanja za zrakom.
In s smelim korakom.

Včeraj … sem znova dosegla …
isti vrh …
izmučena …
A … pomirjena …
Ker je tam na vrhu
še vedno enako lepo …
… morda pa bo jutri še lepše …
… kot je bilo tedaj …
… in kot je zdaj.


ENA  OPTIMISTIČNA

Pa kaj, če kar naprej pada dež!
Pa kaj, če srečujem vsega naveličane ljudi!
Pa kaj, če me nek pleško s teveja s samimi grozotami straši!
Pa kaj!

Zaprem vse elektronske škatle tega sveta,
bojkotiram novodobno referendumanijo,
stečem med dišeča drevesa mojega gozda
in nabiram svoja praprotna semena želja.
Upam.
Verjamem.
Delam v dobro ljudi.
In živim …
Za vsaj en čarobni objem
kresne noči.



GEMINACIJA

Se spomniš,
ko sva skupaj sanjala
mavrične počitnice,
med delom drug drugemu
brisala pot z obraza
in si zrla v oči …
In si zrla v oči …

Zdaj  gleda vame nešteto oči.
Vrtajo, strmijo vame,
da v duši zaboli.
Ko v njihove jasne poglede zrem,
se vedno znova zavem,
da pogrešam tvoje oči …
Da pogrešam tvoje oči …


 

ZGODBA CESARSKEGA MESTA – CARIGRAD

Pijem pravo kavo
na Zlatem rogu
in se sladkam s sultanovim
turškim medom.

Prijazni prodajalec
me zvabi med pisano skladovnico rut.
Izpogajam odlično ceno.
V skritem kotičku neskončne tržnice
skupaj zadovoljna spijeva skodelico jabolčnega čaja.

Presune me petje iz tisočerih mošej.
Klic k molitvi zaustavi korak milijonskega mesta.
Na eni strani Evropa, na drugi Azija,
vmes ožina morja, ki povezuje.
Trebušna plesalka ovija svoje tančice okoli nas,
sladke baklave noči vabijo.

Neskončna reka ljudi tiho potuje
mimo ribičev, ki ne nehajo namakati
svojih trnkov v Marmorno morje.
Lovijo svoje zlate ribice …
V mestu,ki je kot zvezda sredi sveta.
V mestu, ki se nikjer ne konča.

Minareti stegujejo labodje vratove proti nebu
in se klanjajo neizmernemu bogastvu sultanov.
Jaz pa, neznatna pred vso to bleščavo
ponižno sezujem čevlje in se potopim
v mehkobo skrivnostnega islama.

Začutim mir in vpijam razgled s tisočerih teras.
Omamljena od vonja novih spoznanj
spet premaknem stene svojega domovanja.
Zdaj sem tudi v Cesarskem mestu …
onkraj morja … malo doma.


BUDIMPEŠTA

Prvi pogled nanjo s Cittadele - je meglen.
A jo začutim.
Lepotico dveh bregov
skrivnostne Donave.
Vklenjena je v kovinske verige
mostov, ki združujejo.
Sedanjost s preteklostjo.
Mogočnost z majhnostjo.
Bogastvo z revščino.
Sanje z vsakdanjostjo.

Ko mesto zvečer prižge
svojo mavrično reko luči, zabriše mejo dvojnosti.
Donava zablešči na obe strani
in ju združi
v pravljico z odprtim koncem.
V Čardi se srečujejo ljudje
z obeh bregov, z vseh celin, rek in morij.
Vzpodbujeni s pekočimi okusi vzhoda,
omamljeni od sokov panonske zemlje
skupaj zaplešejo divji čardaš veselja.

Zgodaj zjutraj si mesto obriše znoj potešitve z lica,
se umiri in ob tihem šumenju svoje reke
še enkrat mirno zaspi.



TOSKANA JESENI

Sonce na drugi strani predora.
Pivo na amfiteatrskem trgu Lucce
in začuden pogled na pokončno platno
Tintoretove Zadnje večerje.
Pod zasanjanim Puccinijevem kipom
se skozi antična Nova vrata
razprostre pogled na čudež sveta:
na stolp, ki se nagiba.
Zdi se, kot da hoče ostati
za vedno ponižno sklonjen
pred mogočno katedralo pred seboj …
… in omamljen od pogleda … tako nagnjen
… za vedno obstane.
Chianti in večerno razposajeno morje
me zazibljeta v valove Tirenskega morja.
Zbudim se na Napoleonovi Elbi.
Ozke ulice s pisanim perilom na oknih
me posrkajo vase.
V tišini haciende zadiši po oljkah in novem vinu.
Pod zemljo zablešči večna barvitost mineralov
in me spomni na minljivost.
Na mostu čez reko Arno
dojamem čar Firenc.
Spomni me na mojo Ljubljano.
Michelangelov David je …
z razgledom na mesto umetnosti,
na renesanso duha
in na prvinskost rodovitne zemlje …
ki ga deli z milijoni ljudi,
nesmrten.

Čudovita je Toskana jeseni …


TO JE … LJUBEZEN

Razveseli te jutranji zvok budilke.
Nasmehneš se jokajočemu jutru.
Brez slabih misli vstaneš…
TO JE … LJUBEZEN.

Zazreš se v proseče oči.
Poslušaš žalostno zgodbo.
Sočutno molčiš in nežno objameš…
TO JE … LJUBEZEN.

Pospravljaš umazane nogavice,
Čistiš pobruhana tla,
pomagaš rešiti neko čudno domačo nalogo.
TO JE … LJUBEZEN.

Poslušaš, a bi raje govoril.
Gledaš v oči, a bi raje gledal v tla.
Nasmehneš se, a bi raje zajokal.
TO JE … LJUBEZEN.

Govoriš LJUBIM TE. Čutiš RAZUMEM TE.
Zaveš se, da v besedi LJUBITI
ednina ne velja.
TO JE … LJUBEZEN.


POMLADNI KOLAŽ

V pogledu vse zeleno.
Niha, se pripogiba,
se mi klanja …
Vonjam presežek
pomladne barve
in sanjam kontraste.

Pila bi nebo,
sanjala bi vino,
šivala bi mavrico,
pela bi češnje.
Učila bi se spanja.
Želela bi biti …
Tvoje poletje.


MORSKA POT

DANES …

Tiho drsi bela ptica
in pije slani val
od otoka do otoka.
Sonce je morje pokrilo
z biserno kopreno.
Potopim se v to bleščeče ogledalo.
Pod gladino zelene modrine
me hladni mokri plašč
v svojo svežino zavije.
Sonce in dno,
višina in globina,
bleščavost in temina.
Gor in dol
in naravnost po gladini …
Prileganje, obvijanje,
potapljanje v središče žiti,
v samo bit BITI …


JUTRI …

Bela ptica
zarezuje v modrino.
Hrešči in kriči. Hlasta …
Izpljunek PETROLA, ČRNEGA DIZLA
zariše oljnat šiv.
MERCURY. Cik cak.
JOHNSON. Cik cak.
Modro ni črno, črno ni modro.
Telo, zavito v brezbarvno
slano, dišečo odejo
je ostalo nekje
v prejšnjem stoletju.
Danes je treba z belo ptico
zarezovati v morje
valove užitkov.
Skok. Skok – naravnost v črno rano.
Oblečena v žalno obleko
iz mrtvih alg vem,
da nikjer več ni sladke prhe.
Ostajam črna … in sluzasta … kot morje.


VSAKDANJA ŽELJA

Kaj vse
moram poslušati
vsak dan znova!
Novice v medijih
so dolgi opisi brez vsebine.
Lutke, ki jočejo s pritiskom na gumb.
Napovedujejo,
da bo na nekem Big brotherju
v živo umirala
neka mlada ženska.
Voditelji nedeljskih večerov
plešejo striptiz pred našimi očmi.
Slovenija čaka
v čakalnici zdravstvenega doma.
Ni se še odločila,
ali rabi le aspirin
s takojšnjim delovanjem
ali daljšo terapijo
lajšanja bolečin
ob vsakdanjih neumnostih
včerajšnjih,
današnjih
in jutrišnjih
veleumov, ki verjamejo,
da MI obstajamo zaradi NJIH!

Ugasnem televizor,
časopis vržem v zabojnik za papir,
nalijem si kozarec terana,
skozi okno se zazrem
v oranžno - žareč sončni zahod
in nazdravim:
SEBI, da še vedno sem,
kar sem vedno bila.
In vsem ljudem sveta,
da jim bo tudi jutri
še dovoljeno živeti
po programu lastnega srca.

Ni komentarjev:

Objava komentarja