V nedeljo, 26. 5. 2013 smo se ponovno zbrali v kavarni
Kljukec v Dolenjem Logatcu in napeli literature željna ušesa. V Zeleno oblečena
Barbara Bezek Rot je sedela v kotu vsem na očeh in začela pripovedovati.
O tem, kako je in bo Barbka to in
ono, kako so dedlajni produktivni, kako se nekatere teme ugnezdijo za več let,
preden jih izliješ na papir, kako izgledajo počitnice na morju in zakaj je
dobro vstajati ob 5:30 zjutraj. Odgovorila je (na Jožetovo pobudo), zakaj je
kako boljši od kaj, zakaj ne mara mest in kako to, da je imela slovenščino v
šoli (le) 4 (nekaterim nam bi bil to luksus). Besede so bile tako ganljive, da
je celo naš prijatelj Primož Sark priznal, da je nekoč pisal samomorilsko
poezijo, ki jo je izvabila nesrečna ljubezen. Sedaj je na nas, da ga
prepričamo, da jo nekoč prebere!
V do sedaj 'najmehkejši'
literarni kavi smo zopet na ogled postavili nov pogled na umetnost in
literaturo. Vsi prisotni se verjetno strinjamo s tezo, ki smo jo postavili
tisti večer: krizni časi demokracije rodijo velike ume. Barbara spada med njih.
Na spodnji povezavi si lahko
ogledate fotografije, ki jih je posnel Primož Sark, pred njimi pa Barbarina
(lastnooklicana najznačilnejša) pesem iz njene zbirke poezije Polje sanj
(1997).
REKLI SO NAJ SLIKAM
MODRO
A JAZ SEM SLIKALA
RDEČE
HOTELI SO DA IZ
ČRNEGA NAREDIM BELO
A JAZ SEM PUSTILA
ČRNO KAR JE ČRNEGA
REKLI SO NAJ NASLIKAM
ROŽE
PODARILA SEM JIM
ABSTRAKTNO SONCE
ŽELELI SO DA JIH
NASLIKAM
NA BELO PLATNO SEM
NAREDILA
ODTIS SVOJIM ČEVLJEV
UGOTOVILI SO
DA SLIKAM ZELENO
Ni komentarjev:
Objavite komentar