Pred štirimi dnevi, v sredo, 10. 4. 2013, smo v kavarni
Kljukec v Logatcu Zeleni oblaki izvedli svojo tretjo, marčno-aprilsko literarno
kavo. Voditeljica večera Anja Sedej je spretno usmerjala našo pozornost, s
pravimi vprašanji, k zelo pomembni gostji dogodka, izvrstni pesnici z izjemnim
občutkom za melodijo, čutenje, barvo, ritem in romantično motiviko, tudi
dolgoletni predsednici društva, Branki Novak.
Res je bilo krasno, impresivno, tudi poučno. Po koščkih smo
izvedeli nekaj o glasbi in kako se povezuje s poezijo, nekaj o Brankini lastni
poetiki, nekaj o Irski in njenem potovanju v to (zeleno) deželo, zakaj ji je
tako ljuba in zakaj bi bila lahko komur koli. Pa še power-point je laufal
zraven. Ravno prav vsega, kot smo se na koncu strinjali obiskovalci večera.
Odkar smo začeli z literarnimi kavami, smo pretipali takšne
in drugačne variante pristopa k literarnemu večeru z enim gostom. Počasi želimo
odkriti kaj novega. Kaj, česar publiki še nismo ponudili in vse bolj postaja
jasno, da so tovrstni individualni literarni večeri posebna izkušnja, težko
obnovljiva z drugačno vsebino. Želimo, da bi še naprej oblikovali njihovo
specifično formo. Jo izbrusili in morda se z njo morda zarisali na literarni
zemljevid Slovenije. Kot značilnost Zelenih oblakov in Logatca.
Truditi se moramo in morda nam uspe. Bralci tega bloga že
čutite, kako zelo se pri nas ponavlja ta beseda 'trud'. Včasih se kdo vpraša,
kaj je sploh cilj tega opevanega truda. Včasih odgovorimo, da to niti ni
pomembno. Pomembno je, da se zavedamo, v kakšni situaciji se je znašla kultura
in z njo literatura v svetu, v Sloveniji, v Logatcu. Pomembno je, da se
zavedamo, da nosimo svoj delež za nastanek te situacije. Pomembno pa je
navsezadnje tudi, da se zavedamo, da obstaja pot v boljšo prihodnost. Za to
prihodnost se je potrebno truditi. Nismo tu, kjer smo, ker bi se pretirano
trudili, da nas svet sliši. Prav nasprotno, strah nas je lahko, da imajo
nasprotujoči prav, ko nam očitajo, da smo tu, ker nam je zmanjkalo pametnih
besed. Trud je potreben. Od zdaj naprej.
In še za konec: prilagamo ljubiteljsko-teoretski tekst
Jožeta Omerzuja, ki primerja poezijo nekaterih pesnic iz našega društva s
slikarstvom Pabla Picassa. Vaše strinjanje je stvar lastne presoje. Do
prihodnjič, vse srečno!
* * *
Brankina moderna poezija, podobno piše tudi ga.
Barbara Bezek Rot iz Borovnice, včasih tudi Mateja Hajdinjak in Bojana
Levinger, pa še kateri tudi, lahko bi ji dali nadimek poezija PIKASO,
pikasojeva poezija, saj povezuje pojme in besede, ki po naravi ne gredo skupaj,
po mojem videnju so abstraktne povezave bistvo te poezije. Poslušal sem včeraj
umetnostnega zgodovinarja g. Kavčiča iz Idrije, Predaval je o mozaikih, ki
dopuščajo ustvarjalnim duhovom veliko moč izražanja. Pri tem je navedel, da je
veliki slikar PIKASO vsaj pol svojega časa namenil izdelavi mozaikov. Naši
navedeni pesniki in še kateri, prav mozaično pletejo svojo poezijo in bi
njihove izdelke po navedeni asociaciji upravičeno poimenovali za PICASOJEVO
POEZIJO, pa še bolj imenitno bi se slišalo. Seveda za interno rabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar