četrtek, 27. december 2012

PO MORRISONU OSTANEJO LE LEPE ŽELJE


Koledarsko leto 2012 smo Zeleni oblaki zaključili kot se spodobi. Utrujeni. S ponosom lahko pogledujemo nazaj in ugotovimo, da še nikoli nismo izvedli toliko stvari v enem letu, da očitno rastemo, zorimo, se borimo s težkimi časi z vsem, le z obupom ne.

Mladi fantje so tudi letos tik pred novim letom stopili na oder v Grajskem parku v Logatcu in izvedli malo drugačen literarni večer. Lansko leto so se poklonili Charlesu Bukowskemu, letos so čast izkazali slavnemu pevcu skupine The Doors (1965–1973), Jimu Morrisonu. Jaka Dolenc je večer mojstrsko pripeljal do zaključnega »Hvala in lahko noč«. Potrebno je bilo manevrirati skozi tehnične težave komuniciranja z Borutom Petkovškom preko Skypa, saj se Borut večera ni mogel udeležiti, ker je trenutno na Irskem; potrebno je bilo koordinirati glasbo in bralce Morrisonove poezije ter zraven inkorporirati še individualne glasove Tomaža Iviča, Tima Uršiča in Roka Kranjca ter gostov Jana Pirnata (iz Grosuplja), Jožeta Omerzuja (iz skupine starešin Zelenih oblakov) in Jasmina B. Freliha (ki bo prišel v Logatec prihodnje leto, letos pa je, kot Jan Pirnat svojo poezijo lani, v branje ponudil prozo); pa še glasbeni insert Andraža Boleta je bilo potrebno vključiti v večer. Kogar ni bilo, je zamudil veliko. Zato se bo, če bo sreča naklonjena, večer ponovil na drugi lokaciji naslednje leto.

Vsem, ki ste pripomogli k izvedbi večera, se iskreno zahvaljujemo, vse bralce tega bloga pa radostno pozdravljamo ter vam želimo sreče in zdravja v prihajajočem letu ter obljubljamo prvi dogodek že v januarju. Srečno!

ponedeljek, 10. december 2012

TRN ALI RADOST? RADOST.


Primož, prima mož! Primer: ena-A!
Včasih besen. Z njim ni šala, z njim ni hec!
Primož, prima dedec, prima dec!
Primož, prima mož! Primeren za

Vse sorte reči. Primer ena-A!
Primeren za literaturo, za fotografijo,
Primeren za vse, da se ga možje bojijo,
Ko pristopi in reče, da se ne da.

Primož, prima mož! Primer ena-A!
Včasih vesel. Z njim bo šala, z njim bo hec!
Primož, prima frajer, kralj, car, dedec, dec,

Prima dečko, deček, fant, fantin, fantič,
Prima pobec, pob, nič kaj fičfirič!
Priimek Sark! Primož, pravi pravcati Zelen oblak!

Z branjem tega soneta se je v imenu Literarnega društva Zeleni oblaki Ciril Zlobec zahvalil našemu dragemu prijatelju Primožu Sarku, glavnemu pobudniku prav posebnega večera na Prešernov 212. rojstni dan, 3. 12. 2012 v dvorani Narodnega doma v Logatcu.

Večer, ki je bil zasnovan kot dvodelni pogovor-intervju, se je spontano in predvsem sproščeno po trditvi našega Tima, da Kras Slovencem daje dobre pesnike, spremenil v skoraj enourno predavanje spoštovanega gosta, izjemnega pesnika, urednika, prevajalca, novinarja, politika in še marsikaj.

Tomaž Ivič je večer spremljal na odru domačem klavirju, Anja Sedej in Rok Kranjc pa sta z interpretiranjem Zlobčevih pesmi iz zadnje pesniške zbirke Tiho romanje k zadnji pesmi gostu ponudila tudi drugačen pogled v svojo poezijo.

V drugem delu se je Zlobec zelo človeško vsakemu posebej posvetil trem obiskovalcem z različnimi vprašanji in nas še globlje vpeljal v svoje misli in danes tako nujno potrebovano ideologijo, polno optimizma, upanja in strasti do borbe z življenjem in smrtjo. Dlje kot je večer trajal, lahkotnejših src smo postajali. Morda pa za svet še ostajajo lepše poti.

Zeleni oblaki bi se radi zahvalili Knjižnici Logatec, ki je prevzela organizacijsko plat večera in s tem dogodek sploh omogočila. Brez njene ekipe bi to enkratno priložnost zamudili.

Zahvaljujemo se tudi Danetu Tkalcu in Pub Club Baru z Notranjske 14, ki je vsakemu gostu namenil kuponček za gratis kavo v svojem lokalu v veselem decembru. Ne pozabite ga obiskati!

Prav tako se moramo zahvaliti založbi Mladinska knjiga, ki nam je odstopila 5 izvodov zadnje Zlobčeve knjige, zbirke esejev in proznih povzetkov življenjskih obdobij, Trn ali radost v srcu?, da smo jo lahko na večeru prodajali po akcijski ceni.

Zaključimo z Zlobčevo mislijo kot napotkom za naslednje leto: »Le če se bomo trudili doseči nemogoče, bomo lahko dosegli največ od mogočega.«