Štefančič Marcel
Hitim in hitim
Hitim,
da bi spoznal svojo voljo.
Hitim,
da bi spoznal svoje upanje.
Hitim,
da bi spoznal svojo ljubezen.
Hitim,
da bi spoznal svojega bližnjika.
Hitim,
da bi spoznal svoj cilj.
Hitim in vse bolj hitim –,
da bi spoznal svoj obraz.
Bojana Levinger
Slikam
Namočim čopič.
Barve se zlijejo
v eno samo packo
sredi bele palete.
S čopičem,
namočenim v vse barve,
narišem en sam vesel obraz,
ki mu mežika
veliko rumeno sonce.
Ana Balantič
Obrazi
Včasih pustim,
da se mi utrže od tujih obrazov,
ki puščajo madež,
prekolnem dež
in zasovražim zimo.
Ne narišem pike pod vprašaj,
ker se bojim odgovora,
ki bi se megleno zavit
priplazil izza vogla.
Pustim le odprta vrata,
da me objamejo majski oblaki
in začutim dež na jeziku,
da lahko vstopijo moji obrazi
s kostanjevim cvetjem v laseh.
Obrazi, ki prinašajo dan
in lepe misli.
Francka Čuk
Pred sliko
Med viharne sence
podoba riše sanje,
lasje razpeti objemajo
prestrašene oči.
Z rezilom ostrim
blisk raztrga steno,
v ruševinah umira
zadnji dih moči.
Iz dlani v dlan
hrepenenje se preklada.
Pogled zariše senco
v pajčolan papirja.
Drvijo misli in besede
med stržen viharja,
nasvet modrosti,
zmaga jih umirja.
Ustavi se nadih,
prisluhni v svoj odmev.
Poljubi luč,
razgali v nedra si cvetove,
Nasmeh ponesi
z metuljem v daljavo,
posadi mavrico
med zelenje in vrtove.
Bojana Levinger
Obraz v ogledalu
Kdo si ti, ki gledaš
brez nasmeha
naravnost vame?
Ne poznam te več
in bojim se te …
zelo se te bojim …
V mehkobi gub
ne vidim vseh
prask in vbodov,
v modrih očeh
ne prepoznam več
miline jasnega neba.
Vame gleda neznan obraz
z nekega drugega sveta.
Tim Uršič
Publika republike
množica. večno lačna. ki zahteva
po absolutnih merah vsem enako;
natančni zbor, ki klasicistom lakom-
no tehta možgane – vsem tem opeva-
nim don juanom, iz katerih seva
subjektov ojdipov kompleks – napako
za napako ločuje; hoče tako
stalnovanje, ki varnost ga ogreva.
na giljotini pa glavni akter:
poosebljeno krdelo; najrazum-
nejši, forma-smrt – razlaga čas:
»resnice se ne meče v obraz;
resnico se prinese nam na pladnju.«
– in doli dalje: »robespierre! robespierre!«
Bojana Levinger
Lepota
Lepotice z naslovnice najnovejšega časopisa
mehčajo poglede kot marčevske mačice,
posute z zlatim sprejem prvih sončnih žarkov.
Kot rožnat madež se dvigajo iz črne kronike.
Zamižim od vse te bleščeče svetlobe.
Pobegnem pred divjimi barvami papirja,
ki me dan za dnem zalezujejo in omamljajo,
da ne prepoznam več skrite lepote srca.
Francka ČUK
Daritev
Daritev
Na sinjih valovih kipečega vetra
zaprhutala ptica z željo v nebo.
Nežna melodija ji kliče v pozdrav,
prošnja rosi in z njo pevčevo oko.
Priklonil se pesnik je v svoji tišini,
zvenečo besedo preliva v papir.
Misli, podobe se v sanjah budijo,
med vihar zaziba neznani nemir
Opojnost slikar ujame s svojo roko,
v odtenkih zariše neznani spomin.
Za trenutek obzorje zvezdo rodi
odklepa radostne duri lepoti z višin.
Na hribu obstaneta fant in dekle.
Smeh in vrisk zadonita v pozdrav.
Nebesa združijo žarke ljubezni,
novo rojstvo spleta nitke dobrav.
Združuje veriga v isto njih pesem,
za rosni opoj neznane skrivnosti.
Kot daritev bi segla v tople dlani
za moč življenja in njegove svetosti.
Tilka Jerič
Obraz posebneža
Prijazni se obraz smeji mi s slike
pogovor teče brez besed med nama;
čeprav je davno ga zakrila jama
on tu je isti, živ in brez razlike.
Sedi na ušesih mu klobuk zmečkan ,
pod njim mežikajo oči priprte;
brez zob so usta do ušes odprte,
mu podbradek resasto je posejan.
Ga morda bi kdo med klošarje poslal,
bila bi s tem storjena vel'ka zmota;
ker on bil ena sama je dobrota,
nam s poštenjem svojim bil je lik svetal.
Če je besedo dal, je to veljalo,
pokončno držo, zgrbljen, je dokazal,
je z bičem volom svojim pot nakazal,
s šilcem žganja se vse mu je smejalo.
Naš slikar možaka je na platno dal,
izraz duše mu priklical na obraz;
ohranil s tem je spomin na tisti čas,
ko posebnež po Logatcu je krevsal.
Jože OMERZU
Obrazi
Obrazu vsakemu lepo ime pripada,
v stilu, da ne zraste mu naklada.
Naj bo Breda, Špela ali Jasna,
če jo Matej nariše, je prekrasna,
naj bo Jasna, Špela ali Breda,
če jo Matej pogleda, vsaka lepša zgleda,
naj bo Breda, Jasna ali Špela,
od nog do glave vsaka, je lepotica zrela.
Naj bo Edo, Beno, ali Tone,
Če ga Matej zasnuje, v slavi tone,
Naj bo Tone, Beno ali Edo,
Matej ga portretira na belež s črno kredo,
Naj bo Edo,Tone ali Beno,
Matejeva podoba, dosega pač najvišjo oceno.
Kar pred umetniško oko se mu prikaže,
to z akrilom ali oljem v okvir razmaže.
a likovnega brata Spacala ne posnema,
saj se že lep čas za svoj slog zavzema,
v njemu lastni, modernistični maniri.
Slikarska roka s čopičem nikdar mu ne iztiri.
Preden njegov model lahko še kakšno reče,
Pečenik, kot Bog, na platno »faco« mu zapeče.
Da živ obraz je odsev lika v njegovi geometriji,
da so barve,črte, sence, stil in luč, v harmoniji.
Glasbena spremljava, gong, mu že igra avizo,
publika terja, Matej, nariši nam še Mono Lizo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar