Eva Neža Kermavnar

JAPONSKA ČEŠNJA

POMLAD

Nežna nevesta,
odeta v belo,
s pridihom rožnate
in posuta z zelenimi dragulji,
vabi h čajanki ljubezni,
kjer se razkrije mnogo skrivnosti,
kjer se zgodi veliko ukradenih poljubov
in kjer ljubezen nežno obarva pe tako bleda lica.

POLETJE

Japonska nevesta je izgubila
nekaj mladostniške nežnosti
in jo nadomestila z nekaj
sladke ženskosti.
Njena krošnja šepeta
skrivnosti, tolikokrat izpovedane,
njeno lubje skriva
veliko prebodenih src
in veliko, ogromno
inicial,
ki nekomu pomenijo vse,
a drugemu nič...
Nevesta se ne upira, ko zarežejo
v njeno skorjo,
samo smehlja se in šumi:
oh, ta najstniška bolezen!

JESEN

Zeleni dragulji
se spreminjajo
v oranžasto osončenost nians,
Prelivajo se iz rumene,
oranžne, rdeče...
v rjavo,
znanilko, da je nevesta
odrasla, da je poletje minilo,
in je zaljubljenost izgubila strast,
ki se je nadomestila z ljubeznijo, zvesto do groba.
Nevesta se pripravlja h počitku,
a še vedno šepeče spomladanske
spomine na čajanko,
Poletne spomine na ljubezenske skrivnosti in se veseli,
da je bila priča odraščanju
in je sama odrasla v gospo, ki ve
mnogo stvari o življenju, ljubezni
in prijateljstvu.

 

ZIMA
Nevesta je izgubila dragulje.
Prekriva jo samo ivje, ki se
nežno lesketa v jutranjih rosah.
         Spi zimsko pravljico in sanja,
o pomladnih čajankah,
o ljubezni, o prijateljstvu
In o ljudeh,
okrutnih bitjih,
Ki čutijo ljubezen, a je nočejo pokazati.
Čeprav nevesta spi, ve da bo
prav kmalu spet donel otroški smeh,
in spet bo ljubezen zacvetela prav tam,
kjer je nihče ne pričakuje.