četrtek, 16. junij 2011

Jože Omerzu

Rime od zime do kresa

Ko dan ob kresu najdlje traja,
 najkrajša noč zaspancem le nagaja.
Kdor ob zori sanje zapisati se trudi,
jih že konec dneva uresniči in se čudi,
da v sanjah skrita misel ima tako moč,
da terja svojo izpolnitev dan in noč.

Dobre sanje v svet vržem in pustim,
seme v zemlji kal požene, sad dobim.
Narava ponavadi podvojeno vrača,
dobra misel pa kot kvašena pogača.
Kdor kruha in pogače Slovencem deli,
 Kralju Matjažu sporoča naj mirno spi.

Gojiti slabe misli mi ne leži, mi ne uspeva
a med nami so, ki neizbežno jih zadeva,
 jih je preveč, ki čakajo, da bi grabili,
od svojega za druge drobtinice drobili.
Žal za njih še neopažena resnica blodi,
več ko drugim daješ, več ti bog prisodi.

Pravijo da s polno mošnjo krog vratu,
 ne drugod, niti pri nas, niso še obesili tatu,
in v templju pravice o sodbi še traja prepir,
čakajo moža, da poreče, v tej hiši bodi mir.
Da v minutki miru modri premotrijo zapitek,
ne sodu brez dna, poštenosti dosodijo dobitek!





Mery gre na potep

Mery napove potep, ki prelevi se v  izlet,
v neznano, dolgo pot, v širni svet.
Nikakor skok na čaj za prvi maj, v zeleni gaj
čez most , čez pet stopnic, v sladkost,
za drug vogal, v poznan lokal  sedet.

Internet in splet  vabita na polet,
z jambojetom  na » trek «, v Nepal,
zakaj pa ne, še na safari v Senegal.
Letiš morda na krilih k soncu, kot Dedal ?
Tavaš v temi, kjer v stiskah muči se Tantal ?

Morda pa romaš z agencijo v sveti kraj
kjer padel je poslednji samuraj?
Ko naposled ustaviš se, obrneš spet nazaj
doma sprejem, prijatelji postavijo ti mlaj.
Tedaj pokliči me, in mi povej, kako ti gre.


            
Mala cesta
 
Po končanem študiju na gozdarskem faksu sem začel s službo na terenu. V zasebnih gozdovih, v Novem Svetu, pod Travnim vrhom in Hrušico, sem odkazoval drevje za posek.
Takrat je bil izvoz lesa zakon. Podjetje Slovenijales je bil izvozni paradni konj. Na domačem trgu pa je lesa manjkalo.
Trudil sem se, da bi iz gozda v čim krajšem času odpeljali čim več lesa.
Kamioni so bili še majhni, TAM 4500 je bil ponos domače izdelave. Gozdne ceste so bile slabe, saj so jih oblikovali kamioni, ozke , jamaste in počasne.
Bil je čas kmalu po petletkah, bili so družbeni plani, realizacija, norme, sečnja dreves tudi v času rasti. Ko danes pomislim na tiste čase, kot da slišim »Alija Sirotanović  ruši norme,… Mi gradimo ceste pruge, postavljamo …bila je romantika ob delu!

Na južnem delu revirja, kjer je gozd že prehajal v pašnike in travnike, tam je po suhi dolini med Režišami in Malo Hrušico tekla Mala cesta. Ni bila prav mala, meni se je zdela kar velika, bila pa je kratka, le do kmetije Dolencovega Ivana, naprej je bila  kot slab kolovoz. Ko je po njej prvič vozil kamion s hlodovino, spominjam se, so prvo razširili ožino v kratkem useku, in izravnali nekaj zoprnih kamnitih bul na vozišču.

Pozneje sem izvedel, da je bila Mala cesta rimska vojaška pot. Vodila je iz Vipave preko Hrušice v Logatec, po latinsko so mu rekli Longaticum. Uporabljali so jo vojaki pešaki, morda tudi jezdeci in tovorni konji.
Mislim pa si, da so kamnite strmine na poti po gozdovih v Hrušici popotnikom povzročale težave. Zato so rekli, da je pot slaba, po latinsko pa mala. Tako sem si pojasnil od kod ime Mala cesta.
Bilo pa je na tej rimski  poti, že tam v gozdu, neko posebno nevarno mesto. Pod potjo v  vrtači je zevala črna luknja, podzemni rov. Vsakih približno petdeset let naj bi na tem mestu na plano pribruhale znatne količine vode in površinsko odtekale mimo Dolenceve kmetije proti Kalcam in naprej proti Grčarevcu.  Nasproti luknji pa se je bočila, kot volovski hrbet velika, zaobljena skala. Vmes je bilo prostora le za ozko pot, po njej bi se komaj zmuznil fičko, kaj večjega zagotovo ne. Malo dalje na poti pa je bilo zbirno nakladišče za les, rekli so mu Cajnarjeva rampa. Tisti čas je tam  rasla najlepša smreka v spodnjem Novem svetu, naokrog pa so bili bujni gozdovi, potrebni sečnje.
Nesporno bi bilo koristno izboljšati Malo cesto v zadnjem delu pred Cajnerjevo rampo. Vendar kako? Delavcev za popravilo cest ni bilo dovolj. Delali so drugod, na večjih gradbiščih. Opisana velika skala pa je kazala zlobno podobo, da bo ostala tam do konca sveta. Zaradi slabih izkušenj z večnimi, za macolo neobčutljivimi skalami sem se je skoraj bal.  Pobočja Hrušice v tem delu  tvori sivi apnenec, na prelomu v nekakšnem rjavo zelenkastem odtenku.  Je nenavadno žilav in se ga težko razbije. Učinkovitih strojev ali vsaj miniranja takrat gozdarji še nismo uporabljali. Miner Vinko, ki je kamnino bolje poznal, je trdil, da je mlatenje z macolo po taki skali približno tako učinkovito, kot bi po nogometni žogi udarjal s palico.

Pri rešitvi moje gradbene in organizacijske težave pa je pomagal nenavaden slučaj.

Na upravo gozdnega obrata je prišel nek, takrat le po videzu mi poznan možak, po imenu Anton Gostiša  rekel bi, lepo ohranjen sedemdesetletnik, a je imel že nakaj let več.
Še danes se spominjam njegovega prijaznega nasmeha in rahlo poševnega pogleda. Šefa je zaprosil le za par mesecev zaposlitve, kolikor mu še manjka, da pridobi pravico do pokojnine. Trdil je, da bi se lotil vsakega dela.
Ko sem izvedel za ponudbo se mi utrne, naj podaljša Malo cesto. Naj jo obseka od začetka do konca, da se kamion ni bi izogibal vejevja ob robeh. Naj utrdi in razširi vozišče v gozdu, pokrpa in zasuje večje luže in udarne jame, ter poizkusi odstraniti veliko zoprno skalo. Za odstranitev preostanka skale bi z zapleti morda le uspeli za pomoč poklicati  minerja.
Gostiša je stanoval na svoji mali kmetiji na Kalcah, oddaljeni manj kot uro hoje do bodočega delovišča na Mali cesti. Pojavil se je naslednje jutro že takoj ob začetku delovnega dne, saj je dobro vedel kam. V leseni samokolnici je pripeljal sekiro, lopato, kramp in težjo macolo. Kar pretežko orodje za njegova leta, sem pomislil.  Razložil sem mu delovno nalogo in se vrnil čez nekaj dni. Nisem verjel očem, delo je bilo skoraj končano. Presenečeno vprašam: »Tone, kako pa si razkosal in razvalil skalo?« Pa mi odgovori: »Bila je mehka kot kuhan krompir, zagotovo je nekdo že kuril na njej in jo je zmehčalo.«  In Mala cesta je postala prava gozdna cesta.
Tako smo takrat v ustvarjalnem duhu obnavljali in podaljševali gozdne ceste in prevoz lesa je potekal hitreje.


Moje mesto
 
Spoštovani, saj sam ne vem še , da je Logatec mesto
In vendar res je, saj že težko grem varno čez cesto.
Promet je gost že nekaj let, kot bi živel v Ljubljani,
Tržaška tam , Tržaška tu, pa rečem si, predrami se, predrami.

Podnevi mestno sonce greje me , ponoči mi do Kalc luči gorijo,
in poti za pešce, označeni prehodi, zebre, in kolesarske steze, ceste, in krožišče,
pa kabelska in telefon, energovodi, vodovod, odvoz smeti, in plan odplak, grand parkirišče.
Uresničeni so atributi mesta.
No, da, kar novega meščani si želijo, prav to še pravi čas dobijo.

Pa urejene hiše, lepi vrtovi, in okna polna cvetja,
lepota pač živi z ljudmi, in rožni cvet je čar poletja.
Raste kulturna srenja literatov, pevskih zborov, glasbenikov in igralcev,
likovnikov in mojstrov športa, in bolj suha liga njihovih občudovalcev.

Zrasel je občinski Pentagon, povišan bil je zdravstveni dom,
in prizidek k šoli, kot nov je grad in park ob njem, in vrtec za otroke,
pa zamenjava stavb, lokacij, zavodov, službe za red in mir, agencije za blisk in grom,
če bi bila, premeščena bila bi tudi ta!
in stroški so poplačani iz planiranih zalog in proračuna, se ve deljeno na obroke.

Ves ta preplet poti, kot kaos ljudi in interesov, name deluje kot vesolje,
vsakdo ve za pravo pot, nikogar , ki na slepo tava, in vsi smo dobre volje.
To je skrivnost, ki mehanika je ne odkrije,  odgovor je v načelih harmonije.
Koalicija in opozicija, zapreženi v občinski voz, v risu demokracije
na kozlu pa župan z ekipo, ki na viharnem nebu, mu žarek sonca sije.

Ni komentarjev:

Objavite komentar