Čas
V sončnice zaspim,
pokrita z zgodbo poletja.
Sanjam jesen,
zimo v rokavicah iz moherja
in tvoje roke v mojih žepih.
Čaj na Čolnarski in
ognje v šalčkah dvojine na Dvornem trgu.
Zbudim se z angino,
pokrita s pomečkanim časopisom
in z roko prijaznega klošarja
okoli vratu.
Gospa na Tromostovju prodaja telohe.
Odhod VII
Veter v roloju dneva sprašuje.
Vsak dan znova me spomni na jutro,
ko so postali odveč zakaji.
Prameni svetlobe v režah dneva.
Kava v rdečem porcelanu.
Solza v tihosti sporočila.
In ti čez.
Odločen, da ostaneš
tam za vedno.
Zdaj te vabim na obisk,
Pa mi vsakič znova zatrdiš,
da pri vas še vedno
ni mogoče kupiti
vozovnic
v življenje.
Res trapasto.
Tista noč je dišala po zvezdah.
Nisem čutila njene tišine, dokler nisi spregovoril.
O črti tam čez, o vilinskem napevu,
o reki, ki sanja morje in o prošnjah, ki se izpisujejo na vrata katedral.
Govoril si o miru, ki z meglicami jutranjega sonca lega na hodnike dneva
in o jagodah odpuščanj nad tolmuni ljubezni.
Glasno sem zatipala v gostoto teme
objela tvoj glas in zaspala v spomin.
Na pragu poletja
Rada objemam dni na pragu poletja.
Soncu prižigam ognje,
v košare ljubezni nabiram marjetice
in kuham pozna kosila škratom.
Krésnicam brišem roso s čeveljcev in
pod praprotnim hribom na večer zaplešem z murni.
Potem ležem med trave in v modrino neba narišem makove cvetove.
Klic
Ko morje zapoje s kitarami obal
slečem kožo in bose noge pretegnem v dan.
Spijem sonce na balkonu dneva,
pod nebo obesim koledarje
in začnem pozabljati.
Čas.
Urnike.
Naročila.
Vozne rede.
Plačila.
Nič me ne more ustaviti.
V smetnjake položim skrbi,
rezerviram prvi vlak v poletje,
vržem vagabundsko malho čez ramo
in grem.
Ribam pet nocturne.
Angel
V prepogibe odločitev
zlagam okruške volje.
Izvotljenost moči
hromi premike želja,
ko med tiri možnosti
iščem naslove postaj.
Hočem peti s tabo.
V unisonu zliti
razrezane nasmehe
in jim narisati krila.
Da bom,
ko odidem
med črte dneva,
razumela
očarljivost
angelov.
Včeraj
Potem stegnem roko čez mizo
in se skrijem v tvojo dlan.
Še zadnjič
zadiši po pomladi in nič mi ni več jasno.
Ugnezdila bi se v zavetju tvoje nekdanjosti.
Še zadnjič čutila pogled na svojih bokih,
v bisage upanja bi nabrala rožne popke.
Pa ne gre.
Včeraj sva zapustila jutri.
Ti si zaprl veke najinih sanj
in jaz sem nehala verjeti.
Škoda.
Pa tako obetavna zgodba sva bila.
Škoda rdečih ptic, ki so gnezdile
v prekatih najinega sobivanja.
Nič mi ni več jasno.
Včeraj sva zapustila jutri.
Preproste reči
Na preproste stvari stavim.
Na dan in noč.
Na skodelico kave v mehkobi jutra.
Na življenje.
N začetke ne na konce stavim.
Na prihode na perone poletja.
A vsakič znova me vase zapletejo
meandri gluhe vsakdanjosti.
Utreljena sredi dneva
nočem verjeti časopisnim vestem
in bolečini solz na robu.
Nočem verjeti nesramnostim
in grabežljivemu ego tripu
zamerljivosti.
Bolijo me misli,
ko stopam po sredini ceste
ne levo
ne desno.
Naravnost
k preprostim rečem.
Obale neskončnosti
Na obale neskončnosti
bom nekoč odložila svojo kožo.
In sanje.
In bivanje tu ne bo imelo nobenega smisla več.
Napisala bom koncert za saksofon in marimbe
in zaplesala salso s poglavarjem južnih morij.
Živalsko glasno bodo tolkli vrači na bobne vrh otoka.
Med slamnatost domov
se bo mešal divji accelerando črnih plesalk
in sirene oceana
bodo na pladnjih prinašale kaplje lepljivega potu.
Potem bom zaprla vrata svojih žil,
in odklopila svoje srce.
In gola poslušala marimbe in saksofon.
Odhod II
Spet je čas zaprl vrata. Ugasnili so ognji na obzorjih prhutave vseenosti.
Odšli so še zadnji mivkasti koraki in v boršah obal odmevajo dotiki kože.
V priprtost jutra nalivam modrino ploskve
in v srcu mešam usedline škžatovih kril.
Dnevom prištevam leta in
nočem zvijam konce.
Do naslednjič.
Zavita v šal
čakam
moj
čas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar